Ritualne vrtavke

Tournier je prav zabaven. Poleg osebnih ritualov, s katerimi si (romaneskni lik: mračni Abel Tiffauges) krajša in lajša življenjske pritlehnosti (zaradi česar sem knjigo tudi dobila v branje – potem, ko sem zadnjič napisala, za objavo drugje – pa ni ne duha ne sluha o tem, nekaj o fascinaciji nad nožnimi prsti, okrog katere sva z bratom naredila pravo čudodelstvo; poimenovala tako njih, kot tudi igrico, katere glavni akterji so), razmišlja na polotroški-polstarčevski način, prepreden s čudenjem.

Tournier pozna »rukanje«, s katerim premaguje brezup. S trebuhom leže na tla, z navzven obrnjenimi stopali se nasloni na obe roki, vzdigne trup in glavo nagne nazaj, da gleda v strop. Nato »zaruka«, da se mu vrat še dolgo trese. S tem izdihne dolgčas in tesnobo smrti. Kadar mu rukanje ne gre – ker mu podoba v ogledalu (»Kakšna faca! Res, kakšna faca! Za v sekret!«) zavda preveč studa, glavo potisne v stranišče in nadnjo spusti vodo. Tuš ga najprej zmede, nato pa pomiri. Tolaži se tudi s čiščenjem čevljev, s katerih zvečer skrbno obriše prah in jih namaže z različnimi odtenki past, zjutraj jih zlošči in zgladi. Uživa, ko jih otipava in vanje vtakne roko. Njegove roke ljubijo čevlje, so žalostne, ker niso noge. Navdušen je nad odkritjem evforije, besedo etimološko razkrinka, dobesedno pomeni »nositi srečo«. Problematizira lastnost »preprilagojenosti«, saj so preprilagojeni presrečni v svojem okolju, kot ribe, ki so preprilagojene na vodo. Njihova sreča je krhka zaradi popolnosti, kajti če je voda pretopla ali preslana, če je npr. useka premočna, vse to že ruši njihovo ravnovesje; bolje je, če si povprečno prilagojen na vodo, kakor dvoživke, ki jim je srednje dobro tako na vlažnem, kot na suhem.

Všeč mi je tudi tole: »Pomen razvoja je jasen. Obdobje cvetenj je mimo. Treba je postati sadež, potem seme.« Zabrsteti v vsej naravni krasoti, se sprijazniti z odcvetanjem, torej staranjem, pokončno sprejeti nase dirko časa, v njej ne popustiti, saj le dokler smo, tukaj in zdaj, lahko realiziramo in sfriziramo svoje pospeške, ter se naučimo fiksirati tudi okvare, ki se nam na poti neizbežno pripetijo. To znanje, recimo mu avtomehanično (če smo fičkoti in sami svoji mehaniki), moramo kot produktivni tvorci bivanja tudi zapustiti zanamcem. Pisanje je verjetno kar dober način zapuščine. Popisati se na dober papir, se za nekaj časa zakleniti v kakšno nezanimivo omaro – za časa življenja ali takoj po smrti ponavadi nismo aktualni, in potem, nekoč biti čudežno odkritje, inspiracija nekomu, morda večim, ki so mogoče še v fazi cvetenja. Mladim solatkam, ki ponosno razkazujejo svoje barvito razprtje, in tako je tudi prav. Kar je lepo, naj se za tako tudi ima.

slika