nedelja, avgust 12, 2007

Osladno prepogibanje (čez)

Na široko odprem okno, da bi prezračila sobo. Ob tem času noč že pridobiva skrivnostno moč. V nedeljo zvečer na ulicah ni ljudi, ceste so prazne. S komolci se razkomotim na marmornati zunanji polici, obraz naslonim na rob zapestij in pustim, da blazinice prstov gladijo senca. Pred mano med hišnimi strehami plapolajo drevesne krošnje. Črn hrib in gore tiho naznanjajo razgibano pokrajino. Zamižim. Ohlajeni veter mi zleze pod odrezano ovratno odprtino majice, na kateri piše Malta. Sinoči sem jo s škarjami osvobodila, po duhovniško zaprto, vso zadušljivo. Večerno božanje. Voham hribe. Nekje od daleč brenčijo nerazločni televizijski glasovi. Pokukam, če še slonim, ko spodaj čez cesto urno drobenclja ali miška ali ježek ali podgana. Pod sosedov grm gre, potem je oz. ga ni več videti. Pred samskim domom nedaleč proč nek možakar prelaga vrečke iz nabito polnega kontejnerja za smeti. Iz enega v drugega, še v tretjega. Ropota kot da bi bilo opoldne. Zamižim nazaj, še malo vetrovnih nežnosti. Razpustim lase. Zlita s temo. Počasi se odmaknem, zagrnem zaveso in grem nadaljevat v penečo kopel.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home