Zbujevalci

Eno večjih zadovoljstev pri branju mi predstavlja najdevanje oz. po-nov-no srečevanje z mislimi, ki so me nekoč že obletavale, soustvarjale neko situacijsko vzdušje, epizodo, ki se na ta način, s podoživljanjem, ohranjuje in izjasnjuje. Med besednimi prenašalci, jim bom rekla kar zbujevalci, so najbolj dobrodošli pisci z nekaj samoironije. Tak je bil tudi Kierkegaard, s katerim se že v drugo smejim.

V uvodni besedi, napisani pod zgovornim, hudomušnim psevdonimom J. Climacus ~ z močno predzgodbo, prirejeno avtorjevim interesom, čisto na začetku preberemo Shakespearov dramski citat: »Raje dobro obešen, kot slabo poročen.« Ob tem sem se morala naglas zasmejati, povezava, dve celo. Pravzaprav je prav to, ti med seboj povezljivi členi, zame »highlight« študijskega procesa, učenja, dokopavanja do (nečesa, kar si nekoč že odvrgel, ker nisi vedel, kaj z dotičnim početi); izkušnje, ter drugačen, bolj fokusiran, čeravno že rahlo zastrupljen pogled na vse, kar je bilo, je in bo, prepletajoče, vračajoče se in izmuzljvo, prinašajo p-osebno za-dovolj-stvo --- če rečem gotovost, se mi trd-itev prehitro maščuje. Je že tako, da ničesar ne gre jemati pretrdno, tako sprotne ločitve niso preboleče. Če trd(n)o jemlješ enako prosto-voljno kot mehko, oboje prijetno boža. Sploh, če upoštevaš živost, spreminjajočnost materije; se pravi, da mehko kaj hitro postane trd(n)o in obratno.

Takole pravi naš Climacus: »Le svoje življenje imam in tega pri priči zastavim, brž ko se prikaže kakšna težava. Tedaj je ples lahak; kajti misel na smrt je iskra plesalka, moja plesalka, vsak človek mi je preneroden; in zato prosim, per deos obsecro: nikar se ne priklanjajte pred mano, jaz ne plešem.«

Ob tem zaškrta le še preteg hrbtenice. Cerkveni zvonovi so danes malo podaljšali termin.

fotka