četrtek, avgust 30, 2007

Varljiva resnica

S staro mamo sva se vedno postrani gledali, tudi zato, ker me ni uspela prepričati, da živim zaradi božje velikodušnosti (ali dolgčasa, pravzaprav ne vem, kako si razlagajo Gospodovo stvarjenje), kot božja služabnica. Zadnjič sem ji nekaj malega povedala o prapoku in nadaljnem evolucijskem procesu, pa me je gledala še bolj nezaupljivo. Načeloma se ne trudim, da bi kogarkoli prepričevala o nečem, kar mu je tuje in nepredstavljivo, ter včasih malo naivno, recimo da v zameno, pričakujem enako. Zaskeli me v sencih, ko taista vernica (se pravi neuka starka, ki gre sempatja v nedeljo v cerkev, ji po stenah spalnice visijo križi in podobice, na veliki petek ne je mesa in je, mimogrede, v že kar častitljivi dobi predvsem svojim bližnjim zakuhala približno toliko gorja, kot katerakoli vojna civilnemu prebivalstvu) na moje krivoverske predrznosti užaloščeno zasika, da bom že še videla - ko se mi bo hudo godilo, koga bom prosila milosti, prizanesljivosti, odpuščanja ... Z leti se kajpada na take provokacije naučiš stisniti zobe, v kali zatreti gnev, ki zažari po žrelu, skratka svoje mnenje zadržati zase in tuje, ki skruni, kakor hulahup obroč zavrteti okrog pasu tako močno, da ti parkrat zaobkroži telo, potem pa pri vratu iztiri in zleti čimdlje proč.

Presenetilo me je, zadnjič na barki, ko sem potihem že obupavala, na koga sem pomislila. Ne, seveda ne na Boga, temveč človeka, ki je moje poti prekrižal nekako nenačrtno, kot kakšna dezorientirana cece muha, skrivnostni krvoses. Zaželela sem si ga zraven, nesebično; ne bi ga namreč hotela s seboj potunkati (-dobesedno) v ..., temveč z njim preživeti zadnjih nekaj minut, se ga okleniti, mu nasloniti glavo na trebuh --- kdo ve koliko življenja se odvija pod njegovo kožo ... Nasmehnila sem se, tej misli. Brbotavi poslednji želji, če bi mimo ušes slučajno zabrenčala dobra vila. Potem, že varno na kopnem, sem še nekaj časa premlevala, če taki prebliski sploh kaj veljajo. Ali DOZDEVNI trenutek pred koncem koncev v človeku izzove najvišjo stopnjo resnicoljubnosti, odkritosti do sebe in vsega, ali je navaden larifari, iz visokega stolpca pravokotnih kartončkov naključno izvlečena karta, pikov as npr., ali pa karova desetka, povsem izven konteksta, delček igre, sestavljanke.

Čas. Svoje najskrivnejše adute odkrije čisto nepričakovano, le za hip razgrne vihravo ogrinjalo. Ko se zdramiš, pogledaš še enkrat, da bi se prepričal, če te vid ne vara, če gola lovka morda ni pustinjska fatamorgana, je bistveno že mimo. Že malo naveličan skrivalnic, a prepuščen neulovljivemu veličastju, se počasi pobereš, na koži poravnaš zmečkano sedanjost in nadaljuješ svoj križev pot
.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home