sobota, september 01, 2007

Trinajsta luna

Občudovati zamaknjenega zvokovneža, transcendentalnega mediatorja. Človeka, ki se izraža s pljuči in prsti, pri čemer je vse na svojem mestu, še občudovalec sam, če vstopi v igro. Nadizkustvena slast. Biti prah na tleh, ki se jih nihče več ne dotika. Nit predirljivega zvoka, neprebavljena koščica daljnega, namišljenega potovanja. Fiksna točka slike, predstave, občutja, ki drsi med netvojem in tabo. Nabrekli jezik v ustih, ki noče mirovati. Mravljinci in trenutek, ki že uhaja, pa ga vseeno stisneš za rep.

*: »Excuse me, I'd like to thank you for this extraordinary evening. Watching you play ... it moved me deeply. It was like being somewhere beneath this itinerant ultrasound, being its pervaded body.«


**: »It doesn't have to stop yet,« pravi človek brez glasbila. Počiva v rdeče oblazinjenem kovčku.

Sanjavo uhajajoči pogled, hipno tehtanje.

**: »The evening.«

Namigovanja. Obteževanje repa, da bi počasneje zamahnil svoj adijo, ko so zadnje tace že drugje.

*: »It already has, for me. The curtain's down,« reče dekle, pomaha, z nasmeškom zasuče hrbet in odide v temo.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home