Uveljavljanje tišine

Malo preden sem šla na morje, sem gledala večerni tv program, pogovor s člani družine Čačinovič Vogrinčič; gospa Gabi mi je že od nekdaj simpatična, s tistim značilnim, zasanjanim, a vedrim pogledom, kakor medena lunica je, ali pa užitna goba – frizura in oblika obraza, pa še po zemlji vedno – kadar jo kje opazim – hodi v lušnih čeveljcih. Skratka, zdeli so se mi sproščeni, vsi po vrsti, voditeljico so pogosto preglasili z internimi fintami, v oči pa mi je padel predvsem Matej. Odmevne projekte poznam, nisem pa vedela, kdo njegova oseba je.

V glavnem, omenil je, da mu je blizu Bachelardova knjiga Poetika prostora, ki sem si jo potem za hec izposodila v knjižnici in jo vzela s seboj na morje. Ob petih drugih, kar je bila že prav surova redukcija, a drugače bi pač odpotovala lahko res le s knjigami. V njej sem našla nekaj zelo sugestivnih napotkov, odstavkov, ki z mokasto liričnostjo spodnašajo tla, v starih, dalmatinskih mestnih jedrih že tako bolj vegasta, in lahko rečem, da je primerno »pomorsko« čtivo. Mestoma votlo, luknjasto prepustno, kakor ogromno cedivo za testenine, a fino. Ko sem z njo v naročju sedela na kamnitih stopničkah, ki vodijo kar na neko privat dvorišče z ljubko mini plažico iz drobnih kamenčkov (na njej počiva tudi nekaj že utrujenih čolničev) – mimogrede, domačini nimajo nič proti, če jo z njimi uporabljaš, res ne. Sem srečala kar nekaj stricev, vsi radi pokramljajo, všeč jim je, da pridemo k njim, pozimi so še predolgo sami, tako pusto je. Torej, sedim tam na stopnicah, jem grozdje, hkrati berem in opazujem dvorjenje galebov, ko se mi pridruži trojica angleških turistov. »Would you care for a little swim?« vpraša eden druga dva. Ženska se mu pridruži, tretji bo raje malo posedel. Vidim, da od zadaj špega, kaj piše na moji knjigi. Ker je mehke vezave, kakršna je večina knjig v angleških knjigarnah, verjetno misli, da sem njihova. Pride celo bližje, skoraj zraven sede, in se dela, da gleda svoja kompanjona v vodi, v resnici pa se razmišlja, kaj bi rekel, da bi navezal debato. Nalašč obrnem platnice tako, da vidi naslov in avtorja, kar ga malo zmede. Neke čudne besede, ki vsekakor niso angleške. Zavzdihne in gre nazaj v drugo vrsto.

Do konca je še nisem prebrala, vanjo pokukam le sempatja, za kratek čas, fragment za fragmentom, ko si zaželim potopa v poetsko ambientalnost. Na Mateja sem se spomnila, s knjigo v torbi, tudi v mračni, s polkni zatesnejni izbi Ivove hiše (Ivo je domačin, ki domuje tik ob viški rivi, izgubljen v prostornosti; otroci so se odselili v Ameriko, živi s psom Flekijem in z nekaj mački. Dogradil jo je sam, mu je zmanjkalo denarja, zato mu veliko pomeni in bi rad oddajal dva apartmaja. Vprašal me je, katera je najboljša slovenska agencija, kamor bo poslal fotke in mi gostoljubno razkazal neko vodno konstrukcijo v pritlični kamniti konobi, ki naj bi bila glavni atribut ponube. Skupaj je zbil vodni mlinček, v ozadju so skale, prižgejo se tudi lučke - pod vodo, da vse skupaj izgleda kot kakšne dalmatinske jaslice, na katere je zelo ponosen; še mačkom, ki sedejo na rob tega čuda, ko se zasveti, se oči bliskajo kot kakšnim nočnim tolovajem. Ko postreže s prošekom, smeje pravi, da zaradi njih noter ne spusti še rib, in malo potarna, kako si želi, da bi z njim živela kakšna »takale« ... – mislim, da nisem krivična, če mu prisodim čez šestdeset, sicer dobro ohranjenih, vitalnih let ... Ja no, takole je, na morju ...) Slikala zadeve nisem, ker je bila svetloba prav pajčevinasta, očitno je, da je njegova sezona še »v pripravi«.

»Nič bolj ne priklicuje občutka neskončnih prostorij kot tišina. Vstopil sem v ta prostorja. Zvoki barvajo širjavo in ji dajejo neke vrste zvočno telo. Njihova odsotnost pa jo pušča povsem čisto, in obččutek velikega, globokega, neomejenega je tisti, ki nas zajame v tišini. Ta občutek me je preplavil in nekaj minut sem bil potopljen v to veličino nočnega miru.

Uveljavila se je kot kakšno bitje.«