Sleepover pri Virginii

Prebujanje iz sanj je včasih tako prijetno. Ko si malo še tam, znotraj milnega mehurčka, tretjina pa te vstopa že na tla, ko počasi odkriješ toplo posteljo, dvigneš roleto, si pomaneš oči, odstraniš lase z obraza in jih zavihaš za ušesa. Slišim znan glas, ki se heca: »Vstani, muca copatarica, ura je osem, zunaj sije sonce, pa mraz je.« Zagodrnjam, da sem še v Cornwallu. Ne vem, kaj je tam iskal Lorca, a na dvorišču vile, v kateri sem prenočevala, je kot nad polkrožnim vhodom v cirkus s kovinskimi črkami pisalo Dom Bernarde Alba. Prepričana sem, da je bilo v Cornwallu.

Zvečer sem prišla tja, v spremstvu nekega otroka in njegove mame (v resnici mame ene od mojih prijateljic, pa se ne spomnim katere); v hiši je sicer živela zmešana ženska, ki jo poznam iz druge zgodbe. Otrok, ki me je spremljal, je na dvorišču, zvečer v pesku našel čevelj z visoko peto in se odločil, da ga nese noter, za darilo.

Po stopnišču smo stopili do vrat vile, presenečeni, da morje pljuska kar čeznje, ledeno mrzlo. Del hiše je namreč do oken segal v morje, ki je krasno bučalo. Zmešana ženska, lahko bi bila Virginia Woolf, se je ravno odpravljala na "večerni kozarček", odkoder je potem ni bilo vsaj štire ure, svojo punčko pa je puščala kar samo doma, spečo v kuhinji. Ker smo bile na srečo tam še me tri, kot da bi prišle na »sleepover« obisk, se je vesela zvijala pod deko kot mlad maček. Mama, s katero smo skupaj prišle, si je obula pancerje in šla na dvorišče malo »sprobat sneg«. Zima torej. Ostala sem v kuhinji z dneva otrokoma in težko čakala, da zaspita. Takrat bi splezala na podstrešje in od tam vso noč poslušala morje. Potem pa: »Vstani, muca copatarica, ura je osem, zunaj sije sonce, pa mraz je.«

fotka