četrtek, september 27, 2007

Kaj koga »naspidira« - ali je možno hiteti počasi?

Mene prav gotovo razkošje zapisanega, ko se obdam z ravno iz knjižnice prinešenimi knjigami, pogosto takimi, ki so na policah zapostavljene. Nekatere še nikoli izposojene. Prevzame me navdušenje, že pred potopom vanje, furijasto govorim – tudi o čem drugem, da me nihče ne dohaja. Ko ležem mednje in se postopoma, sublimno vzpostavi komunikacija, utihnem. Sporazumevanje v tišini. Arabski sukūn (سكوز). Tišina. Označena z °, kot npr. temperaturne ali kotne stopinje, sicer pogosto rabljena slovnična zapora. Ponavadi ne znam nič povedati o tistem, kar se me najbolj dotakne. Preteči mora nekaj časa, da se ovohana obzorja poležejo, medsebojno uskladijo, zlijejo kot barve mavrice, nato sledi drugi val, prestavitev v najvišjo prestavo in s polno paro dalje, s smeri, ki jo predhodno namigne zapisano. Tako se rojevajo novopisni svetovi.

fotka

Črn bombaž na stopalih pregoreva,
opirajoč se roba vročega radiatorja.
Poezija kakor mokre dlani objema prsi,
ko se za zastrtim oknom mrači.
Tême omahne na oblazinjeni naslanjač,
z radirko svinčnika prepolovim mirujoči obraz.
Po nevidni meji se sprehajajo
nedolžno izkazani pokloni.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home