Jesenska sonata ali gnilo jabolko nikoli ne ozdravi

Učinkovito uspavalo za razvnete ude po plesni vaji, ki bi sicer migljali do onemoglosti. Bergmanovi filmi so pretresljivi. Psihološka teža se z ekrana zvali gledalcu za vrat kot sajast oblak, tik preden se z njega ulije toča. Škoda, da posnetku manjkajo podnapisi:

Hči mami, egocentrični pianistki, nezadovoljivo zaigra Chopinovo sonato. Mama, ostrega sluha, jo poduči, da je velika razlika med čustvenim in sentimentalnim igranjem; Chopinova dela namreč niso sentimentalna, četudi nabita s čustvi. Odigrati jih je treba ognjevito, odločno, hladno, in ne podleči idiosinkratičnosti, ki je v njegovih kompozicijah nedvomno prisotna, a kontrolirana, mnogo kompleksnejša.

Atmosferičen film, poln cementnih medčloveških napetosti. Vrhunsko sabljanje, brez zaščitne oprave in katarze. Smo, kar smo. Od začetka do konca. Ko se črv enkrat zaje v jedro, sadež zgnije vse do kože, tudi ko je navzven videti nepoškodovan.