ponedeljek, oktober 01, 2007

Jesenska sonata ali gnilo jabolko nikoli ne ozdravi

Učinkovito uspavalo za razvnete ude po plesni vaji, ki bi sicer migljali do onemoglosti. Bergmanovi filmi so pretresljivi. Psihološka teža se z ekrana zvali gledalcu za vrat kot sajast oblak, tik preden se z njega ulije toča. Škoda, da posnetku manjkajo podnapisi:

Hči mami, egocentrični pianistki, nezadovoljivo zaigra Chopinovo sonato. Mama, ostrega sluha, jo poduči, da je velika razlika med čustvenim in sentimentalnim igranjem; Chopinova dela namreč niso sentimentalna, četudi nabita s čustvi. Odigrati jih je treba ognjevito, odločno, hladno, in ne podleči idiosinkratičnosti, ki je v njegovih kompozicijah nedvomno prisotna, a kontrolirana, mnogo kompleksnejša.

Atmosferičen film, poln cementnih medčloveških napetosti. Vrhunsko sabljanje, brez zaščitne oprave in katarze. Smo, kar smo. Od začetka do konca. Ko se črv enkrat zaje v jedro, sadež zgnije vse do kože, tudi ko je navzven videti nepoškodovan.

4 Comments:

At 12:11 pop., Blogger Devotchka said...

ansikte et ansikte me je od doslej videnih bergmanovih filmov najučinkoviteje pribil na tla, pritiral do tesnobe, ajajaj.

bergman is my fave!

 
At 2:59 pop., Blogger Zvita said...

tega pa še nisem videla, za zapomnit

če imaš rada tudi drugačne, razbremenjene psiholigiziranja, recimo iz sklopa mikrovalovanja, zvečer nacionalka ponuja Jarmuscha, Stranger Than Paradise; meni zelo ljub

 
At 9:21 pop., Blogger Devotchka said...

ta film sem videla pred kakim letom in pol, zapomnila sem si zgolj lepo madžarsko sestrično (al nekaj takega), hihi.

ko sva ravno pri izmenjavi informacij: v torek ob devetih na eni od RTV dokumentarec o kom drugem, kot o Ingmarju Gorniku.

 
At 10:24 dop., Blogger Zvita said...

hvala, bom gledala

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home