sreda, oktober 24, 2007

Njeni demoni

Megleno stopim k lopi ob prehodu za pešce. »Malo merico, prosim,« do ušes zavita v vijoličast šal rečem gospej s sijoče modrimi očmi. »Ja, že dobite,« se urno obrne. Čez večplastna pletena oblačila nosi modro delovno haljo. Odgrne deko vrh soda, s črnimi prsti prime za roč male podolgovate kastrole in z njo globoko v notranjost zajame pečeni kostanj. Radoživo mi pomežikne, pravi, da je še topel in se brez problema lupi. Kostanj skrbno zavije v bel škrnicelj, mi vrne drobiž. S predajo toplih drevesnih sadov mi izroči še nekaj. Neizsanjanost, ki tli v njenem pogledu. Ganljivo prešernost navkljub mrazu in osamelosti njenega svetišča. V kolažu povsem nemarkantne srede, sem ji s slastnim kostanjem in lopo vred dodelila sredinsko pozicijo; razžarja brezbarvje.

5 Comments:

At 11:07 pop., Blogger kameleonka said...

Tudi jaz sem si danes privoščila malo merico - prvo letos. Vonjave so me kar ponesle k mali zeleni hišici...

 
At 11:50 dop., Blogger Dinozaver said...

Ob tem sem se spomnil podobne tete, ki je v podobni kapelici prodajala hot dog skoraj točno na polovici moje šolske poti (govorim o osemletki). Misterij bele halje, nekoliko zapacane po obilnem životu, hecne bele avbe, pripete s špangami na pšenično-sive lase, vajenih rdečih rok (tudi kiosk je bil rdeč). Srh me je spreletel (kot me spreleti vsakič, ko opazujem mojstra pri delu), ko je nasadila par štručk na ožgani kovinski osti, z zašpehano in znucano žlico fliknila ravno pravšnjo dozo gorčice v nastalo luknjo, pobezala s prijemalko po loncu (iz katerega je ušel oblak dišeče pare) in ko je vtaknila spolzko hrenovko v dobro namazano votlino, je vedno na vrhu primezelo ven nekaj segrete gorčice, to je bila krona njenega dela. Potem mi je odločno pomolila kadečo se dobroto skozi linico. Nikoli je nisem videl v oči, ker sem bil premajhen, ona pa je stala v svoji kapelici nekoliko privzdignjena, kot se spodobi, in strežna lina je bila v višini njenega zajetnega trebuha - kot bi bil to odnos dveh trebuhov, mojega in njenega, z malo pomočjo rok in denarja - polička pred lino je bila zdrsana od drobiža...

In potem sem šel lahko svojo pot naprej ali nazaj.
---
Kostanja pa res že dolgo nisem kupil.

 
At 6:37 pop., Blogger Zvita said...

sugestivno, tole s hotdogi ...

verjetno si eden tistih, ki kot otroci niso marali oliv

 
At 7:17 dop., Blogger Dinozaver said...

Od kod olive? Nasprotno, maral sem jih, ampak mi jih niso pustili jesti, ker da baje niso za otroke...

 
At 9:38 dop., Blogger Zvita said...

po neki preprosti prešetavnki, ugibanki ... šibkih nožic, ki klecajo v deževnih jutrih

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home