Njeni demoni

Megleno stopim k lopi ob prehodu za pešce. »Malo merico, prosim,« do ušes zavita v vijoličast šal rečem gospej s sijoče modrimi očmi. »Ja, že dobite,« se urno obrne. Čez večplastna pletena oblačila nosi modro delovno haljo. Odgrne deko vrh soda, s črnimi prsti prime za roč male podolgovate kastrole in z njo globoko v notranjost zajame pečeni kostanj. Radoživo mi pomežikne, pravi, da je še topel in se brez problema lupi. Kostanj skrbno zavije v bel škrnicelj, mi vrne drobiž. S predajo toplih drevesnih sadov mi izroči še nekaj. Neizsanjanost, ki tli v njenem pogledu. Ganljivo prešernost navkljub mrazu in osamelosti njenega svetišča. V kolažu povsem nemarkantne srede, sem ji s slastnim kostanjem in lopo vred dodelila sredinsko pozicijo; razžarja brezbarvje.