četrtek, november 22, 2007

razMERja

Večer.

Na avtobusu.

Zabrisane mango-kivi obcestne luči vijugajo skozi okna kot kače z odsekanimi repi.

Polzeče dežne kaplje na šipi, dovolj blizu, da čutim, kako bi mi ena za drugo mokrile ustnice.
Po radiu študente sprašujejo, kaj si mislijo o ljubezenskih razmerjih. Slabo jih slišim.

Motni glasovi, preglasijo jih sopotniki.

Svoj odgovor v mislih čečkam na zarošeno šipo:

Ljubezenska razmerja so kot sprehajanje po sadovnjaku. V plodni sezoni ob vsakem koraku na drevju uzremo bahav sočen sad. Mika nas, da bi ga utrgali. Ga ovohali. Nežno podrgnili po koži. Mu izpulili pecelj. Zagrizli v pisano kožo. Pogoltali meso in sok. Izpljunili peško. Ko se nahajamo v lepem, apetiti nagajajo predvsem očem. Vedno bolj lačne so. Po zaužitju enega, si privoščimo drugega, tretjega, včasih celo košaro. Čedalje manj si jih želimo. Podobnega okusa so. Čeprav trgamo le še izjemoma, radi božamo drevesna debla. Sempatja se sadežu ne moremo upreti, četudi vemo, kako diši, kako nam bo zdrknil po grlu. Sadje je zdravo. Naše telo ga potrebuje.

V manj prijaznih sezonah se sprehajamo pod opustošenimi vejami. Vemo, da v praznini tiči polnina. Počijemo oči. Treniramo čutila, da se bodo v sledečem preobilju bolje znašla, izbirala le najboljše. ---------- Pod katero kožo rajajo črvi, pa ostaja skrivnost.

Pred kratkim mi je bilo rečeno, da sem se zazankala v neskončno razmerje. Kako se le ne bi, ko bivam v zelenem.

3 Comments:

At 7:38 dop., Blogger Dinozaver said...

Krajša ko je zanka, daljša je slast.

 
At 10:27 dop., Blogger Zvita said...

in močnejše nabrekanje jezika

 
At 11:08 dop., Blogger Dinozaver said...

Jezik v stiski.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home