sreda, december 12, 2007

priVESek

Sanjala sem, da je bila vsebina bloga moj nesojeni telesni ljubljenček, votla maternica, navezana k popkovini, a pogosto iztrgana, opletajoč metre za mano, kakor pokvarjena glasbena skrinjica, utež na konici repa. Neumorno sem ga vlačila s seboj, po umazanih, z blatom zapacanih poteh, v dežju, snegu, hudi vročini, megli. Pogosto se je pritoževal nad oskrbo, dosti raje bi bil nastanjen na toplem, kot stalno izpostavljen nabuhli noči, dnevu in slehernemu vmesju. Dogajalo se je, da mu nisem dala ne jesti ne piti, mu v razgibanem večeru pozabila pihniti poljub. Brez besede in misli nanj sem legala v sen, tudi brezsen, ter, brezskrbnica, poležala ta osamljeni privesek, sesek. Ob dveh teličkih, ki krasita zgornji del života; mehkejši del, klico večnamenskega opajanja, zmanjkuje časa in volje za to tretje bitje, ki zapostavljeno životari kakor starikave lipe po zapuščenih primestnih dvoriščih. Začuda ohranja nek ponos, načet, delno skrhan, a neusahljiv. V snu me špika v kotlino med teličkoma, toži po še in več, ko ga speča, neizprosna, odrivam čez rob. V hlapljivem jutru, mu naposled namenim besedo, dve, ki z lekadolom plus in čarovniškim čajem polzijo po grlu. Da bi prizanesel mlečnima teličkoma in miselni verižici, ki se napleta od jutra do jutra.

"O čemer človek nič ne ve,
kar ne more misliti,
skozi labirint mu gre
prsi, sred noči."

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home