nedelja, februar 03, 2008

Filmska moč

O von Trieru sem že pisala. Še bom. Ne da mi miru. Sinočnji Lom valov je spet lomljivo bučal. Nisem vzdržala do konca. Že drugič. Vem sicer, kako se konča, a me razplet zgodbe tako pretrese, da emocionalno odpovem. In prav v tem je, po mojem, von Trier eden in edini. Reči temu odlika, morda ni najboj umestno, pa vendar, da nekomu uspe projicirati takšne skrajnosti; se pravi režiserju, ki si zamisli potek zgodbe, ji dirigira med nastajanjem, jo pripelje do kamor sega. V njegovem primeru v svoje brezdanje brezno, kjer je sleherni krog sklenjen. Ne bi o detajlih, deskriptivnost ali celo analitičnost pri takšnih mojstrovinah zvodenijo. Ko odpovem, izžeta od gledanja – v njegovih filmih je gledalec primoran obsedeti kar sredi kulise , inscenacije so tako prepričljive, da te zvlečejo v svoj fokus - se kislo uščipnem v lice, v opomin, da je film »le« film. Prižgem luč, se razgledam po prostoru, dvignem roleto, odprem vrata: zraka. Zunaj goloboka noč. Ne, pod oknom se ne razprostira škotsko višavje, niti visoki klifi, pač pa okolje, ki nas hočemo-nočemo samoljubno determinira. Je film zmeraj res »le« film?

2 Comments:

At 6:35 pop., Blogger Aljoša said...

Ha, odkril sem, da si v resnici Zvita Frutita!
Po mojem Trier predstavlja čisto skrajnost sodobne umetnosti, katere bistvo ni več niti izgradnja predmetnosti niti predočanje lepega, temveč za vzbujanje afekta. A ne gre več za sočustvovanje kot način, kako se oddaljiti od neposredne teže občutka ter ga preobraziti v čistost katarze. Ob gledanju Trierjevega filma je samo sočutje sprevrženo v najbolj neposreden afekt, v čisto vzhičenost in grozo. Zato ga ne maram. Premalo je aristokratski in zadržan.

 
At 8:23 pop., Blogger Špiklja said...

Razkrinkovalec! S časom se spreminjajo tudi vzdevki, preprosto.

Ja, vsekakor gre za skrajnost umetniškega izraza, prikrajša ga za mimetično - a ne v vseh filmih; neposrednost, ki jo omenjaš, pa četudi res prestopi marsikateri prag "okusnega", vendarle akutno zdrami, kar je lahko tudi pozitivna lastnost umetnosti.

Nisem si čisto na jasnem, kam naj bi me izkustvo nekega dela popeljalo; pred leti sem se navduševala nad najbolj neposredno formo: in yer face gledališče, Sarah Kane ipd. avtorji, ki vključuje body art, kri, spermo. In medias res! Takšen zarez v pasivnost publike se mi je zdel nič manj kot nujen. Eksponirati dejansko stanje sveta, časa, v katerem živimo, da bi se njegovi ustvarjalci videli v zrcalu v vsej svoji ogabnosti / da je to orožje proti simptomatični apatičnosti sodobnega človeka na eni strani, in hkrati zadnji opomin grešnikom, preden se v lastnem žveplu zadušijo v novodobni Sodomi in Gomori. V takšnem svetu pa ni odrešitve.

Zdaj sicer takšnega pristopa ne zagovarjam več, ker ni nikakršen družbeni antidepresiv, niti kaj več od tega; morda le navdih za dodatno destrukcijo. V sublimnem se skriva več.

*Aristokratskost pa ne vem če v tem oziru karkoli doprinese.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home