Filmska moč

O von Trieru sem že pisala. Še bom. Ne da mi miru. Sinočnji Lom valov je spet lomljivo bučal. Nisem vzdržala do konca. Že drugič. Vem sicer, kako se konča, a me razplet zgodbe tako pretrese, da emocionalno odpovem. In prav v tem je, po mojem, von Trier eden in edini. Reči temu odlika, morda ni najboj umestno, pa vendar, da nekomu uspe projicirati takšne skrajnosti; se pravi režiserju, ki si zamisli potek zgodbe, ji dirigira med nastajanjem, jo pripelje do kamor sega. V njegovem primeru v svoje brezdanje brezno, kjer je sleherni krog sklenjen. Ne bi o detajlih, deskriptivnost ali celo analitičnost pri takšnih mojstrovinah zvodenijo. Ko odpovem, izžeta od gledanja – v njegovih filmih je gledalec primoran obsedeti kar sredi kulise , inscenacije so tako prepričljive, da te zvlečejo v svoj fokus - se kislo uščipnem v lice, v opomin, da je film »le« film. Prižgem luč, se razgledam po prostoru, dvignem roleto, odprem vrata: zraka. Zunaj goloboka noč. Ne, pod oknom se ne razprostira škotsko višavje, niti visoki klifi, pač pa okolje, ki nas hočemo-nočemo samoljubno determinira. Je film zmeraj res »le« film?