nedelja, januar 27, 2008

Koklja špiklja špoklja

Razburkano sanjam, zgodbe se medsebojno prerivajo za čimprejšnje odvitje, odrski prostor je kaotičen, saj je prizorišče šviganja mnogoterih raznolikosti. Rečeno mi je bilo, da je takšno nočno življenje pozitivni indic individualnega razčiščevanja. Da delam prostor drugim vsebinam, ki se pripravljajo na invazijo v podkožje. Nove razsežnosti že čakajo, da jim vdihnem obliko.

Pod roke mi je prišel tekst, ki odgovarja na nekatera vprašanja o »sanjajoči zavesti«. Poleg perceptualne in imaginativne, obstaja tudi emocionalna, »vzgibana zavest«, za katero Sartre pravi, da je pasivna, a magično, brez posredovanja, transformira (naš) svet. Zavest vznemirjenega sveta spremeni svoj izraz; dejstvo, da mu verjamemo oz. ga jemljemo za takšnega, kot se nam kaže, potrjuje resničnost transformacije. Emocija, po Sartru »način eksistence zavesti«, je nereflektivna; ko nas je strah, nimamo zavesti o strahu, ali ko percipiramo, naša zavest to počne nezavedno. Emocija se pojavi v vznemirjenem živem telesu, zato je zavest zazankana v lastno verovanje. Ko smo npr. jezni, nam jeza preplavi svet. Podobno se obnašamo pod vplivom drugih emotivnih nabojev. Slike na prizorišču (sanj) se nam odvijajo v barvah emocij, a se hkrati tudi prelivajo. Simultane igre.

Morleau-Ponty je razvijal »jazni center«, ki gradi sanjajočo zavest. Povezan je z interesi sanjajočega, za primer navaja matematike, ki so se jim v sanjah prikazovale rešitve nerešenih problemov iz budnih stanj. Jazni center naj bi torej verjel svojim pasivnim sintezam. Sodelovanje našega telesa pri teh zavestih je različno: pri perceptualni in imaginativni soproizvaja tezo eksistence, v razmerju do neeksistenčnega, ob emotivno prežeti zavesti pa se telo spremeni. Zavest za resnične sprejme tiste poteze, izraze, s katerimi je spremenila (svoj) svet, tako je sodelovanje telesa pogoj za vznemirjenje. Med sanjanjem je perceptualna dejavnost postranska. Živo telo aktivno pripomore k sanjani kinesteziji – občutek dinamičnosti v sanjah. Hering omenja tudi »duplicirane sanje« - ko sanjamo, in vemo, da sanjamo. Jazni center, budnen med spanjem, gradi sanje, izbira njihove elemente, potemtakem so sanje kot gledališka igra, v kateri je glavni protagonist vedno jaz.

Vir sanjanja naj bi bil odvisen od naših afekcij, ki se nam anonimno, začasno izvršujejo v zavesti. Odraža se kompleksno in metaforično. Sanjajoča zavest govori sebi, z drugačno kodo kakor v budnem stanju, brez logičnih načel. Z neposrednimi vizijami se ne spominjamo, niti ne imaginiramo (imaginacija je postavljanje teze o ineksistenci), vendarle pa vidimo, včasih tudi slišimo, čutimo, podobno kot v budnem stanju – ko pogosto zaznavamo emotivne ostanke iz kakšnih sanj. Sanjanje je torej vera v resničnost sanjanega, lahko pa je razumljeno tudi simbolno.

Kakorkoli že, moje so žive, njihovi pretegnjeni udi me pogosto spotikajo med kolovratenjem v budnosti, ko se mi včasih dejansko razkrije kak vitalni del kodirane resničnosti. Zazdaj še nič prelomnega, a kdo ve; morda si postiljam gnezdece, v katerem se nekoč izleže zlato jajčece. Sanja svinja o koruzi, pravijo, a mogoče ne vedo, da jo nasiti že njen vonj. Pametni svojih dragocenosti pač ne izda.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home