petek, februar 29, 2008

Do-re-mi-fa (sole)

Žgečkljivi jutranji žarki skozi rdeče-oranžno zaveso počez prečešejo v bombažno tkanino zavito, neslišno telo. Vroča prha, kraljevski zajtrk in moški, ki mu iz nosa že tretji teden visi ostra dlačica. "A misliš, da bom postopal pred ogledalom in opazoval, kje kaj novega zrase?" Hja. V bistvu ima prav. Naj rase. Bujno, ki to tudi ostaja. Z vsako dlačico več življenja.

Dopoldan igrivih žarkov ni več, ljubljanska sivina zagrinja razgled. Petkovo zatišje na hodnikih faksa, iz ozadja pretrgani glasovi, kot med prebujanjem na dopustovanju ob hrvaški obali, še preden sem upihnila sedem svečk na tortici ~ prav čudno je bilo praznovati rojstne dneve na morju, v družbi bolj ali manj nepoznane otročadi. Zvončkljanje njihovih raznoterih glasov je bila zabavna budnica za zaspance. Lopatko in kanglico v roke in že smo se zapodili med kamenčke, rakce in polžke. No ja; zdaj si pač na rame oprtamo vsak svojo težko torbo, na brzino posrkamo kavo iz avtomata in čakamo, da nam sproti oblikujoča se vsebina sestavi dan, da lahko tarnamo, kako se dušimo pod težo obveznosti.

Dobro, petek je le petek. In telesne pritike rasejo tudi, kadar jih ne zalivamo.

Zrcalo. Moški, ki se neradi gledajo vanj. Film Tarkovskega, ki kot sanje preusmerja dnevni fokus.

P.S. Mi je bilo razloženo, da se moški ne zrcali v ogledalu, temveč v svetu.



0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home