Kadar loviš boemski zanos

Na prste navit pramen las kot dim parne lokomotive namiguje na vtise iz večerne Prage, ko se mrzel zrak zlepi s puhastimi snežinkami, prodajalke ljubezni malo stran pa si osamljene z ustnic poližejo šminko. Pri oknu tople hotelske sobe U Cervené Zidle se z dlanjo prilepiš na osnutek veličastja, ki podlega resnim temam.

Nič ni nemogoče

V knjigah me med drugim prevzame avtorjev smisel za orisovanje, še posebej ljudi, ki s(m)o zaradi kompleksnosti najtežje orisljivi;  ne vsi. O nekaterih se  v par stavkih da povedati vse.

G. D. Roberts je v Shantaramu pri tem spreten. Carlo, mlado Švicarko, ki v Bombayu živi že kar nekaj let, spoznavamo predvsem z njenimi zašiljenimi komentarji, cinizmom. Zelo pikra zna biti, nedostopna, poleg tega je izjemno lepa, še preden pove, veš, da je pisec vanjo zaljubljen. Nekje mimogrede pripomni, da so se ji morsko zelene oči, takšne, ki vlečejo v svoje globine, ko jo je opazoval med ljudmi, svetlikale s posebno intenziteto, kar je značilnost človekove bolečine, inteligentnosti, ali pa obojega skupaj. Zaradi cinizma deluje hladno, strogo. Ko mu omeni dva tipa, s katerima je nekaj časa živela, si jo nikakor ne more predstavljati v paru. Da z nekom skupaj zajtrkuje, se pred njim sprehaja gola, posluša jutranja hrkanja in podobne "simfonije" v kopalnici, pa prenašanje slabih razpoloženj, tudi njenih, ki gotovo niso mačji kašelj, njo pri raznih gospodinjskih delih in ostalih drobnarijah. Lažje si predstavlja tipa, ki ju ne pozna, kot njo. Povedala mu je sicer, da ni rada sama, a je bila v njegovih očeh takšna še najbolj celovita. Samozadostna. Ob tem pomislim, kako zlahka si ustvarimo napačna mnenja drug o drugem, jih včasih celo insinuiramo. Pripomoremo k zavajajočim predstavam, ki lahko luknje med nami poglobijo, da si polomimo noge, še preden sploh zabredemo čez prag drugega. Te predstave se potem nikakor ne skladajo z realnostjo in smo jezni, ker dotični ne znajo odigrati vlog, ki smo jim jih dodelili; čeprav se s tem seveda sami zazankamo (klasične utvare zaljubljanj – fikcija, ki se zaletava sama vase). 

Še sebe narobe precenimo. Tudi sama ne maram biti sama. Zelo potrebujem določen mir, samoto, ne maram pa biti čisto sama v stanovanju. Tega me je strah, nisem dolgo zdržala, pri čemer sem vseskozi mislila, da to nikakor ne bom; če kaj, pa res ne bom sama. Pa sem vseeno bila. Zadnji dve, ali celo tri leta. Vmes si že omisliš kakšne obiske, a so to le kratkoročne rešitve, ki širše gledano ničesar ne spremenijo. Kadar hočeš karkoli sforsirati, zapolniti prostor, se ti praznina vrne v dvakratni meri; ko se zrak premeša, vidiš vse pore, sence in zablode.

Verjamem sicer, da je možno, da ti kdo paše brez neskončnih uvertur, testov, enostavno sede v tisto tvojo škrbino, ki se ima za precej ošabno. Hecno je, da je tisto, kar misliš, da rabiš, ponavadi čisto mimo. Pravilnih odgovorov tu ni. In nič, kar misliš, da bi moralo biti, ne bo. Če kje, je tu res prav vse mogoče. 

Enkrat mi je nekdo rekel, da se dva enostavno srečata. To pa se ne zgodi, kadar jima je ne vem kaj vse podtaknjeno. 

Smejoče se oči

Najbolj očarljiv nasmeh pričarajo oči. Redko kje jih srečaš, težko se jim upreš.

Maškara

Po razpolovljeni hruški se drsaj bos.
Pečke si zatakni v kosmatine po nogah
(ali v glavi)
in si pustno maskiran:
drsajoč pav, ki ga muči
nespečnost.

Ilya Zomb

Vetrovnat, električen Srečko

Kot mladinke me poezija ni kaj dosti zanimala, Kosovel, Srečko, pa je pritegnil pozornost že s svojo pojavo (fantje z očali so včasih prav fejst - če jim na obrazu pustijo odtenek navidezne inteligentnosti, ki je zmeraj privlačna, pa tudi zmotna - videz zanesljivo vara), vetrovnim karakterjem, o katerem so učiteljice v srednji šoli rade kaj povedala. Magdalena R., ki me je učila slovenski jezik, je bila dobra, mila duša z izrazitim občutkom za lepo, malo manj pa za radikalno, k čemur se je Srečko nagibal z vsemi štirimi. Predstavila nam je torej pesmi, ki še niso zajadrale v konstruktivistične vode, v takratno avantgardo, se pravi tiste nežnejše, impresionistične.

Sinoči sem prebrala eno njegovih in Magdaleninih, ki potem ni hotela stran. Skupaj sva morali it spat, tisto sadje, morje, burja, Srečko in jaz. Srečko kljub svojemu omenu ni bil zelo srečen, kdaj najbrž že, umrl je pa občutno prezgodaj. Nobeno gledališče ga ne bo več obudilo, nanovo rodilo; se mi zdi, da so neki poskusi  bili.

V zadnji kitici nežnice pravi, da se je zableščalo mrzlo jutro, ladij ni bilo več na vidiku, oni pa so šli na vrt, pobrat rdeča jabolka. Zanimivo je, sem se kasneje spomnila, da se z  izleta s kolegom iz morja, road tripa med mesom in okostji, spomnim prav jabolka, ki sem ga utrgala z drevesa v Kosovelovi vasi na Krasu. Bilo je trpko, zeleno, ne rdeče, v njegovo hišo pa naju tudi niso spustili, ne vem, poletje je bilo, mogoče siesta.

V zbirki pesmi in integralov Ves svet je kakor najdem še Detektiva št. 16, ki je prav aktualen. Takole gre:

"Dober dan."
Pravkar sem se
prebudil iz sanj.
Zimsko jutro se blešči.
Sonce srebrno.

"Jaz sem detektiv."
(Gospod, sem kriv
jaz?)

"Vi ste nevarni zelo
in brez službe sedaj,
seveda poet. -
Ni lasu vam
ne bom skrivil."

(O vstani, Veliki kolektiv!)
Preiskava.
Zaplenjeno.

Zunaj sije svetlo sonce.
Detektiv ne razume
moje pesmi,
ki hiti za njim
na srebrnih perutih
zimskega sončnega
VETRA.

Henrika!
Policaj.
Kaj?
Zmaj.
Sonce srebrno,
admiral.
Skoči kralj s prestola
in bodi kot jaz,
bodi vesel,
poj
z menoj
v ta srebrni
sončni zimski čas.
TI NISI KRALJ."

In njegov manifest Mehanikom, s katerega se napaja tudi glasba. In tisti časi. Stik mladih vrst povzroča iskro, kakor stik električnih žič. Strelovodi ne koristijo, pravi. Strela mora vžgati dušo.

"Ne bodimo mehanični, bodimo električni," nas poziva.

Spletke

Oranžno in ciklamno listje pada z belega neba.
Na roki, ki se z njim igra, misel iz razdalij
spleta bližino.
Vanjo se ujame ptič s polomljenim krilom,
v prozornem očesu se mu izrisujejo sanje mimoidočih.

V dlani

Od nekdaj me fascinirajo oblike kamnov. Njihove pravilne in nepravilne krivulje, obline, tudi ostrine so lepe. Najljubši so mi gladki. Z njimi bi, še posebej danes, posula tla, po katerih stopam. V vodi, na obali, v mestih, po hišah, stanovanjih, povsod sami kamni. In trava. Tak je moj svet. Svet, po katerem lahko stopaš bos. In se dotikaš gladkih okroglih površin, ki ne režejo. Njihova tišina, če dobro prisluhneš, odzvanja. 

Vse je stvar ritma

Nekega julijskega dne, predlani, me je Sara, ko sem zaključila delo v Narodni galeriji, z dojenčkom počakala zunaj na stopnicah, v senci. Vsa iz sebe mi pove, kako jo je mimoidoča starka (te se pogosto namesto zase brigajo za vse druge) nadrla, ko je šla z vozičkom s trole, češ, da je nora, ker v taki vročini naokrog vlači otroka in ga muči. Kot da je poleti dojenčke treba zapret v mrzlo klet, mamice pa naj čepijo zraven in jih čuvajo kot mačke mlade, ne pa, da jih vozijo naokrog. Šli smo v tivolsko Čolnarno. V senčki sva se hladili z limonado, mali je zadovoljno spal. Kmalu me od zadaj po hrbtu potreplja še en malček in mi z usti do ušes pred nos pomoli debelo knjigo. Nekaj trenutkov sem rabila, da sem ga prepoznala, polbratca Sarinega dojenčka, zadaj za njim je mahal še njun očka. Shantaram je bilo darilo za moj rojstni dan, njiju je očaral, ker sta oba antropologa, najbrž tudi z antropološkega vidika.

Sara mi je v vozičku prinesla še ene svojih japonk, ker sem bila v službi, ne vem zakaj, v visokih petkah, z njimi pa ne bi šla v Tivoli, pa tudi komaj sem čakala, da jih sezujem. Knjigo sem potem na hitro ošvrknila na troli domov, jo v roke vzela še parkrat zvečer, a se nekako nisva takoj ujeli. Kot vsaka reč ima tudi knjiga svoj čas, ki se ujame z bralčevim, ko je temu tako namenjeno. To je pravzaprav zadeva ritma, ki je prava stvar ob pravem času.

Vmes sem se nanjo večkrat spomnila, nisem pa je več odprla. Ni še bil pravi čas, Shantaram si je očitno počasi pripravljal teren, da me osvoji scela - kot le redko katera. Nikakor nisem ljubiteljica Indije. Imela sem sicer svoje momente, nikoli simpatij, pač pa kar nekaj izkušenj z Indijci. V Londonu sem z njimi živela celo dvakrat, skupaj več kot eno leto, s hindujci in z muslimanskimi Pakistanci. Pa bežno v prejšnji službi, kjer sva se s Saro srečavali z njimi, ona bolj kot jaz; tam smo z njimi imeli precej opravka. K nam so hodili na izobraževalne seminarje, nekateri so v Lj. študirali na posebnih podiplomskih programih, ki smo jih organizarli skupaj z EF in IJS-jem. V glavnem, indijska kultura me nikoli ni privlačila. Ko so vrstniki množično drli v Goo zaradi tega ali onega, sem bila ravnodušna. Ne maram newagerstva, ki se največkrat tesno veže z azijskimi zadevami, sem pa spoznala kar nekaj prijetnih Indijcev. V luči tamkajšnjih dogodkov v zadnjem času, je distanca najbrž še bolj prisotna. Najtežje sem prenašala tiste, ki so tja odvandrali za kak mesec, dva in se nazaj vračali kvazirazsvetljeni, s popolnoma spranimi glavami, pametni ko vrag, v resnici pa bistveno bolj zaslepljeni kot so se tja napotili.

Kakorkoli že. Shantaram nikakor ne sodi med čtiva za nawagerske fanatike. Gre za izjemno obsežen, natančen, domiseln, originalen oris osebne izkušnje nekdanjega heroinskega odvisnika, roparja, zapornika, ki je tja pobegnil in v bombayskih slumih  živel osem let. Tam je ustanovil brezplačno kliniko, se pridružil mafiji, naučil veščin pranja denar in še marsikaj. Subtilen opazovalec, ki mu ne uide nič človeškega, niti nečloveškega. Odličen pustolovski roman, triler, ljubezenska zgodba, vse v enem. Pisec Jonathan Carroll ga je označil za Tisoč in eno noč našega stoletja. Za knjigo, na katero čakaš vse življenje. Vsak, ki ga pusti hladnega, po njegovem ali nima srca ali pa je mrtev človek oziroma je kar oboje, brezsrčni mrtvec. Strinjam se z njim, da ob branju zares uživaš. Vseh 933 strani (v angleščini, preveden še ni) priporočam vsakomur, ki rad bere.

"It's seductive, powerful, complex and blessed with a perfect voice," med drugim zapiše še en pisatelj, Moses Isegawa.

Zmenek za devetimi gorami

Možičklja in možicelj se srečata pri stari koči pod hribom.

Iz dimnika se vije dim in dela špičaste oblačke, 

veverice in srne so se raje poskrile.

Ona reče, da kadar je huda, lahko čez ves svet

spusti vodo, toliko, da vsi ljudje, drevesa, živali in hiše

v mrazu takoj zaledenijo. On pa, da ima največje mišice,

ki, ko jih napne, zagorijo in

stalijo za cel svet ledu.

Možičklja trmari, da je, če hoče,

lahko medved, ki trga glave in z njimi

že zjutraj ob kavi keglja. Možicelj prhne, da to pa ni še nič.

On samo grdo pogleda in že vsi trdi kot kamni

pozabijo, kdo so in kaj bi radi.

Možičklja se napenja, da se ji skoraj lica strgajo,

potem sede na tla in predlaga,

da bi pa mogoče,

če bi združila moči,

lahko kdaj tudi kaj lepega storila.

Možicelj odvrne, da ne misli na tem umazanem snegu
še volka v rit dobit,

da bo o vsem skupaj premislil kje drugje,

kdaj drugič.

In meša zrak

Kar ti na licih riše sadne figure, mogoče ni smešno, nima oblike, niti imena. Potihem, a vztrajno ti leze pod kožo, kot mevlje v rit, a se ti nikjer ne ugnezdi. Pride in te požgečka, kot mednarodni vlak, ki redno šviga pod zelenimi hribi in pohupa. Včasih s tabo na hitro odigra igrico, samo zato, ker se je že sto let nisi šel in ne veš, kako se sploh zmaga. Morda je tudi utež, ki uravnava tvoje premike na luninem krajcu, da se ne prevrneš, ko se na njem gujsaš. Na spranem horizontu za seboj pušča lise, ki se lepijo na fasade.

Trip za psa in stevardese brez smisla za humor

Se spomniš,

ko si na letalu iz

kartonaste embalaže lunch paketa

in plastičnega pribora 

naredil robota?

Kako je stevardesa pogledala,

ko si prikimal, da umetnino

lahko vrže v smeti?

Kadar pozimi zvečer gledam skozi okno

in po pločniku tava le kak izgubljen pes,

pomislim, da bi mu za ušesa morala nadeti

katera od mojih pisanih sončnih očal.

Skozi ciklamna ali rumena stekla

bi si lahko domišljal, da se sprehaja ob

obali, ko v vodi čofotajo brhke psice brez modrcev,

ali pa da je pilot na

čarterskem letu,

ki mora vsak hip pristati na

penečih se valovih.

Izbira vlog nikoli ni lahka. 

Plimovanja

Precej nenavadno je,  kako človek ob dotičnem človeku prevzame njegove poteze. Pa ne v fizičnem smislu, ne postane mu podoben, v metafizičnem pa. Kot da bi eden drugemu pod kožo vlivala gorivo, hrano, telesu potrebno tekočino za normalno delovanje. Kot pri strojih, ki jih je sem pa tja treba podmazati, da tekoče opravljajo svoje naloge, se pri ljudeh te reči prelivajo iz enega v drugega. Ko si z nekom, zato rečemo, da si »njegov«, ker v sebi prenašaš njegove misli, želje, občutek, dotik. Samo, ko si sam, si samosvoj. Še takrat si vsaj deloma iz vseh tistih primesi, ki so se vate že stekale. Te nikoli povsem ne potonejo. Mogoče edino, če imaš v sebi zares veliko morja in se takrat, med plimovanji in razburakanimi valovi, v tebi zares prav vse premeša in ni več mogoče določiti kaj je od koga. Takrat si res svoj. Izoblikovan s plimovanji. 

Prebrisana muca

Bila je ena muca,
ki sprva ni nič videla.
S pikami posuta od
vročega, debelega sončka,
je kot slep zajček
skakljala po travi,
snegu, ali pa kar po toplih dekah.
Ko šivilja v roke vzame
šivanko in pisani frnikuli -
ji prišije še oči,
se ji zazdi,
da je v resnici luna,
saj vse vidi in ve,
koga nositi sme,
ko večer zleze na dan
in mu ponoči prav nežno
otroka naredi.

Če verjameš

Berem hecen zapis, da je humor tisto, kar manjka juham, kokošim in simfoničnim orkestrom. Nikakor ga ne manjka tlakovalcem cest, dvigalom in zložljivim cilindrom. Odsoten je tudi v preprogah, medtem ko je zraven pri uporabi poštnih znamk, v kuhinjski posodi, zimsko zavetišče pa si je našel v modi. Z umirjeno zunanjostjo bi lahko bil izvor napisov "hud pes", doma pa je v Le Petit Saint-Thomasu. Predvsem je treba vedeti, da kjer je rešitev, ni humorja.

. sugestija .

v predzgodbi brez vonja

in okvirja

previdno steguješ tačko,

da ne bi zlorabil

zaupanja.

ne veš niti,

če bo kdo zaigral na piščal,

ali naj rahlemu plesu sam

vdihneš toplokrvni takt

Élan vital

Včasih reči potekajo načrtovano, skrbno premišljeno. Po prvem koraku si vse sledi kot zamišljeno, v nadaljnjem poteku ni nobenih skrenitev od začrtanega, deviacij itd.

Včasih pa se vržeš na glavo v globoko ali pa prenizko vodo, pri čemer se ne oziraš na nič, ni ti mar, kaj si kdo misli, niti kako se bo skok končal. Hočeš svoj prav, se česa naučiti na lastni koži, četudi udariš mimo, se potolčeš, pri potopu nimaš dovolj zraka, ali pa te spodaj čaka cela jata piranh. Ne preveriš znamenj, ne pripraviš se na nič. Plavaš, kolikor lahko, greš s tokom, s seboj pa nimaš niti najnujnejše opreme.

Domišljija terja svoj davek. Nevidne reči si od nekod nadenejo kričeče kombinezone, se prerinejo v ospredje in divje napletajo zanke, da bi se vanje ujel; le z ostrimi zobmi jih strgaš. Če imaš okoli popka prirojen kompas, se avantura ponavadi razmeroma dobro konča. Z dna najdeš pot na površje, si pomaneš oči in si rečeš: "Ok. Tamle zakurim ogenj in si spečem mesnato ribo." Po potrebi si zližeš rane. In vonj cipres ob obali že obljublja ...

Na koncu je vedno morje

Sredi ruševin Kartagine sem opečenih ramen lizala sladoled.

Zlato mesto Feničanov so le še kamniti ostanki, omamna fatamorgana.

Nekdaj čaščeni bogovi so v hudi vročini kuščarji, ki so me z dolgimi, hrapavimi jeziki lovili za gležnje.

Lepe bele kupole mesta razblinijo podobe preteklega in ti na dlan položijo nebo. 
 

Sita vseh medin, barantanja na vsakem koraku, kamel, vonja po usnju in začimbah sem iskala le še mirno morsko gladino, da bi kot breztežna boginja neba in zemlje pozno popoldan legla nanjo in si pretegnila ude. 

Samo morje te zna ponesti na rob horizonta.

Željna luna

So mlade zvezde izgubile srebrne prstane,
ali je jutranji beton srebrnkast zaradi
še neokrogle lune,
ki jo votlo greješ na svojem zapestju?
Pije te iz tankih žil.
Ko se napolni,
bo kožnata in krvava.

Med mesom in okostji

Road tripi na morje, pozimi po kakšnih hribih, pustih avtocestah in proti soncu, ki se tam pod Črnim Kalom skriva za most, da se moraš v smeri proti Lj. obrnit nazaj, da ujameš barvno prelivanje med oblake, nanje se spomnim, kadar poslušam Leb i Sol. Te je imel takrat pogosto na lagerju, pa kakšne trše zadeve, meni neznane. In sem zaradi njih potovala dvojno. V občutek skozi okostje muzike, ki je nisem poznala, pa v razumevanje naju takrat, nikoli prozorno. Po svoje mi je bila ta dvojnost nahajanja med mesom in okostji všeč, ker mi še nekaj dni ni dala miru. Kadar ne veš, kam greš, tavanja naravno sodijo zraven. Z nepoznano muziko, ki ti pride v priprte oči, ko se ji zleknjen na sovoznikovem sedežu prepustiš, čeprav ni »tvoja« in ti je v redu, da te pelje po svoje, po ovinkih, drugam. Pa kakšna kavica na bencinski, ko je že mrak in dežuje …

Une surprise

Iz vode sem pobrala dva kemenčka.
V stisnjenih dlaneh sta postala rdeča.
Čez čas sem opazila, da sta v resnici jajčeci.
Čakam, kaj se iz njiju izvali. 

                       

Bon appétit

Tamle gor, na sosedovi strehi, ki je na debelo obložena s snegom,
imajo vrabci zajtrk. Z neba so jim posuli semen, eden pa je meni potrkal na okno, z željo po jajcu na oko. Še v spalni srajci se podvizam in potrudim, da se mi ne razlije. Nekdo jim je podaril kelihaste kozarce, v njih topijo sneg, prelijejo ga z rumom - za zdravje -, in glasno kličejo pomlad.

Meta s perutmi

Meta K. je prijateljica nekoga, ki sem ga imela rada. Enkrat sva jo srečala na busu, midva na eni strani, vmes prehod, ona na drugi, s klobučkom, kot dame na angleških čajankah, z rdečimi lici. Rekla je: "Se opravičujem, ampak moram gledat naravnost naprej, ne vstran, če ne, se mi zvrti, pa še slabo mi postane." Potem je govorila. Lepo in premišljeno. Zdaj imam mislim da prvič pred seboj njeno pesniško zbirko. Naslovila jo je Madeira, listi imajo pozlačene robove. Tomaž Šalamun zadaj pravi, da je njena poezija inteligenta, hitra, njen nektar pa da sije in je suveren. Odprem na strani, kjer piše, da je njena duša mango na Piazza della Fruta. Enkrat je pripovedovala, kako je ob svojih pesniških začetkih rokopise pošiljala v vse obstoječe založbe od Murske Sobote do Kranjske Gore, pa je niso marali, ker je za tiste čase pisala premalo nihilistično; nihilizem je bil takrat in, njena poezija pa je stremela nekam gor, k nebu. Razmišljala je celo, da bi konce pesmi, ki so bili svetli, gladko odsekala. Potem je očitno počasi tudi brez samocenzure doživela zaslužen preboj. Zelo prijetna, preprosta ženska, z dušo, ki res je kot mango (dobro zrel). Onadva se poznata še s časov, ko je Meta delala v Konzorciju, kjer je on včasih sunil kakšno knjigo; to ji je priznal šele naknadno, takrat ni vedela, varnostnikov pa tudi še niso imeli.

Meta je zame krilato bitje. Precej v svojem svetu, vendar zelo lucidna. Še govori kot da bi bila pod kožo ptica.

In Meta pravi: "Dva se s kratkim pogledom spoznata." Prav ima. To je enako možno kot da se dva, ki skupaj živita 60 let, nikoli ne.

V knjigici je v kuverti tudi njeno na roke napisano pismo, vsem nam, ki jo beremo. Prav lepo presenečenje. Šele prej sem ga odkrila; poezije ponavadi ne berem od začetka do konca, ampak poljubno.