sreda, januar 30, 2013

Nič ni nemogoče





V knjigah me med drugim prevzame avtorjev smisel za orisovanje, še posebej ljudi, ki s(m)o zaradi kompleksnosti najtežje orisljivi;  ne vsi. O nekaterih se  v par stavkih da povedati vse.

G. D. Roberts je v Shantaramu pri tem spreten. Carlo, mlado Švicarko, ki v Bombayu živi že kar nekaj let, spoznavamo predvsem z njenimi zašiljenimi komentarji, cinizmom. Zelo pikra zna biti, nedostopna, poleg tega je izjemno lepa, še preden pove, veš, da je pisec vanjo zaljubljen. Nekje mimogrede pripomni, da so se ji morsko zelene oči, takšne, ki vlečejo v svoje globine, ko jo je opazoval med ljudmi, svetlikale s posebno intenziteto, kar je značilnost človekove bolečine, inteligentnosti, ali pa obojega skupaj. Zaradi cinizma deluje hladno, strogo. Ko mu omeni dva tipa, s katerima je nekaj časa živela, si jo nikakor ne more predstavljati v paru. Da z nekom skupaj zajtrkuje, se pred njim sprehaja gola, posluša jutranja hrkanja in podobne "simfonije" v kopalnici, pa prenašanje slabih razpoloženj, tudi njenih, ki gotovo niso mačji kašelj, njo pri raznih gospodinjskih delih in ostalih drobnarijah. Lažje si predstavlja tipa, ki ju ne pozna, kot njo. Povedala mu je sicer, da ni rada sama, a je bila v njegovih očeh takšna še najbolj celovita. Samozadostna. Ob tem pomislim, kako zlahka si ustvarimo napačna mnenja drug o drugem, jih včasih celo insinuiramo. Pripomoremo k zavajajočim predstavam, ki lahko luknje med nami poglobijo, da si polomimo noge, še preden sploh zabredemo čez prag drugega. Te predstave se potem nikakor ne skladajo z realnostjo in smo jezni, ker dotični ne znajo odigrati vlog, ki smo jim jih dodelili; čeprav se s tem seveda sami zazankamo (klasične utvare zaljubljanj – fikcija, ki se zaletava sama vase). 

Še sebe narobe precenimo. Tudi sama ne maram biti sama. Zelo potrebujem določen mir, samoto, ne maram pa biti čisto sama v stanovanju. Tega me je strah, nisem dolgo zdržala, pri čemer sem vseskozi mislila, da to nikakor ne bom; če kaj, pa res ne bom sama. Pa sem vseeno bila. Zadnji dve, ali celo tri leta. Vmes si že omisliš kakšne obiske, a so to le kratkoročne rešitve, ki širše gledano ničesar ne spremenijo. Kadar hočeš karkoli sforsirati, zapolniti prostor, se ti praznina vrne v dvakratni meri; ko se zrak premeša, vidiš vse pore, sence in zablode.

Verjamem sicer, da je možno, da ti kdo paše brez neskončnih uvertur, testov, enostavno sede v tisto tvojo škrbino, ki se ima za precej ošabno. Hecno je, da je tisto, kar misliš, da rabiš, ponavadi čisto mimo. Pravilnih odgovorov tu ni. In nič, kar misliš, da bi moralo biti, ne bo. Če kje, je tu res prav vse mogoče. 

Enkrat mi je nekdo rekel, da se dva enostavno srečata. To pa se ne zgodi, kadar jima je ne vem kaj vse podtaknjeno.