torek, januar 29, 2013

Vetrovnat, električen Srečko

Kot mladinke me poezija ni kaj dosti zanimala, Kosovel, Srečko, pa je pritegnil pozornost že s svojo pojavo (fantje z očali so včasih prav fejst - če jim na obrazu pustijo odtenek navidezne inteligentnosti, ki je zmeraj privlačna, pa tudi zmotna - videz zanesljivo vara), vetrovnim karakterjem, o katerem so učiteljice v srednji šoli rade kaj povedala. Magdalena R., ki me je učila slovenski jezik, je bila dobra, mila duša z izrazitim občutkom za lepo, malo manj pa za radikalno, k čemur se je Srečko nagibal z vsemi štirimi. Predstavila nam je torej pesmi, ki še niso zajadrale v konstruktivistične vode, v takratno avantgardo, se pravi tiste nežnejše, impresionistične.

Sinoči sem prebrala eno njegovih in Magdaleninih, ki potem ni hotela stran. Skupaj sva morali it spat, tisto sadje, morje, burja, Srečko in jaz. Srečko kljub svojemu omenu ni bil zelo srečen, kdaj najbrž že, umrl je pa občutno prezgodaj. Nobeno gledališče ga ne bo več obudilo, nanovo rodilo; se mi zdi, da so neki poskusi  bili.

V zadnji kitici nežnice pravi, da se je zableščalo mrzlo jutro, ladij ni bilo več na vidiku, oni pa so šli na vrt, pobrat rdeča jabolka. Zanimivo je, sem se kasneje spomnila, da se z  izleta s kolegom iz morja, road tripa med mesom in okostji, spomnim prav jabolka, ki sem ga utrgala z drevesa v Kosovelovi vasi na Krasu. Bilo je trpko, zeleno, ne rdeče, v njegovo hišo pa naju tudi niso spustili, ne vem, poletje je bilo, mogoče siesta.



V zbirki pesmi in integralov Ves svet je kakor najdem še Detektiva št. 16, ki je prav aktualen. Takole gre:

"Dober dan."
Pravkar sem se
prebudil iz sanj.
Zimsko jutro se blešči.
Sonce srebrno.

"Jaz sem detektiv."
(Gospod, sem kriv
jaz?)

"Vi ste nevarni zelo
in brez službe sedaj,
seveda poet. -
Ni lasu vam
ne bom skrivil."

(O vstani, Veliki kolektiv!)
Preiskava.
Zaplenjeno.

Zunaj sije svetlo sonce.
Detektiv ne razume
moje pesmi,
ki hiti za njim
na srebrnih perutih
zimskega sončnega
VETRA.

Henrika!
Policaj.
Kaj?
Zmaj.
Sonce srebrno,
admiral.
Skoči kralj s prestola
in bodi kot jaz,
bodi vesel,
poj
z menoj
v ta srebrni
sončni zimski čas.
TI NISI KRALJ."

In njegov manifest Mehanikom, s katerega se napaja tudi glasba. In tisti časi. Stik mladih vrst povzroča iskro, kakor stik električnih žič. Strelovodi ne koristijo, pravi. Strela mora vžgati dušo.

"Ne bodimo mehanični, bodimo električni," nas poziva.



0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home