sobota, januar 26, 2013

Zmenek za devetimi gorami




Možičklja in možicelj se srečata pri stari koči pod hribom.
Iz dimnika se vije dim in dela špičaste oblačke, 
veverice in srne so se raje poskrile.
Ona reče, da kadar je huda, lahko čez ves svet
spusti vodo, toliko, da vsi ljudje, drevesa, živali in hiše
v mrazu takoj zaledenijo. On pa, da ima največje mišice,
ki, ko jih napne, zagorijo in
stalijo za cel svet ledu.
Možičklja trmari, da je, če hoče,
lahko medved, ki trga glave in z njimi
že zjutraj ob kavi keglja. Možicelj prhne, da to pa ni še nič.
On samo grdo pogleda in že vsi trdi kot kamni
pozabijo, kdo so in kaj bi radi.
Možičklja se napenja, da se ji skoraj lica strgajo,
potem sede na tla in predlaga,
da bi pa mogoče,
če bi združila moči,
lahko kdaj tudi kaj lepega storila.
Možicelj odvrne, da ne misli na tem umazanem snegu
še volka v rit dobit,
da bo o vsem skupaj premislil kje drugje,
kdaj drugič.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home