Plimovanja

Precej nenavadno je,  kako človek ob dotičnem človeku prevzame njegove poteze. Pa ne v fizičnem smislu, ne postane mu podoben, v metafizičnem pa. Kot da bi eden drugemu pod kožo vlivala gorivo, hrano, telesu potrebno tekočino za normalno delovanje. Kot pri strojih, ki jih je sem pa tja treba podmazati, da tekoče opravljajo svoje naloge, se pri ljudeh te reči prelivajo iz enega v drugega. Ko si z nekom, zato rečemo, da si »njegov«, ker v sebi prenašaš njegove misli, želje, občutek, dotik. Samo, ko si sam, si samosvoj. Še takrat si vsaj deloma iz vseh tistih primesi, ki so se vate že stekale. Te nikoli povsem ne potonejo. Mogoče edino, če imaš v sebi zares veliko morja in se takrat, med plimovanji in razburakanimi valovi, v tebi zares prav vse premeša in ni več mogoče določiti kaj je od koga. Takrat si res svoj. Izoblikovan s plimovanji.