nedelja, januar 20, 2013

Na koncu je vedno morje



Sredi ruševin Kartagine sem opečenih ramen lizala sladoled.

Zlato mesto Feničanov so le še kamniti ostanki, omamna fatamorgana.

Nekdaj čaščeni bogovi so v hudi vročini kuščarji, ki so me z dolgimi, hrapavimi jeziki lovili za gležnje.


Lepe bele kupole mesta razblinijo podobe preteklega in ti na dlan položijo nebo. 
 
Sita vseh medin, barantanja na vsakem koraku, kamel, vonja po usnju in začimbah sem iskala le še mirno morsko gladino, da bi kot breztežna boginja neba in zemlje pozno popoldan legla nanjo in si pretegnila ude. 

Samo morje te zna ponesti na rob horizonta.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home