Le včasih odvržeš sidro

Ko se zbudiš na valovih,
zavesa na majhnih okroglih linah plapola
kot zastava večnega miru.
Na čolniču nikoli nisi proti nikomur,
premični kraj zase si,
neodvisen, plavajoč planet
s sidrom.
Spojen z morjem
poslušaš pomenke rib in rakov.
Nobenih obrekovanj,
podtikanj.
Sporočila, ki jih zasežeš
z bistrim, vselej spočitim očesom,
so kakor freske
z drugega časa.