torek, januar 08, 2013

Smart

Hesseja sem rada brala v srednješolskih časih. Njegov Demian je ena prvih knjig, ki sem jih prebrala na dušek, potem pa me dolgo časa ni več zanimal. Mislila sem, da je enostavno eden tistih, ki te očarajo v popolni nevednosti, potem, ko se ti okus nekoliko zbistri, pa kemija splava po bližnjem kanalu. No, pa ni tako. V roke sem vzela njegovo Gertrud. Med branjem imam občutek, kot da bi po skoraj 10. letih spet oblekla mehak bel volnen pulover iz Camdena, ki sem si ga kupila na enem od brezciljnih tavanj po Londonu. Ker sem takrat ponavadi nosila do kolen dolge košarkarske drese fanta, tisti pulover nekako ni bil ravno moj "stil". Ko sem nekega dopoldneva v njem in v tvidastih hlačah prišla dol po stopnicah, je Daniel za trenutek odložil svoj časopis in rekel: "Wow, Tia, looking very smart. What's the occasion?" Kar mi je kljub vsemu laskalo. To look smart, mislim. Takrat mi namreč niti na misel ni prišlo, da bi hotela izgledati "smart", se tako počutiti, kaj šele dejansko biti. Ja, Hessejeva knjige so smart v pravem pomenu besede. Elegantne, spretno napisane in tudi imenitne. V njih zaslutiš nietzschejansko voljo do moči, ki se zvečer na porumenelih listih knjige kaže v vsej svoji razvejanosti in te sunkovito preplavi. In občutek topline. Moč in toplina, hmm ...


Andre Gide, še en brezčasni pisec, na platnicah o Hesseju pravi, da ga občuduje. Ceni njegovo "nenavadno in dragoceno povezanost elegance in globine, umetniške discipline in ustvarjalne moči." Pa tudi njegovo duhovitost, ki je za Nemce redka.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home