Navigacije ob koncu leta

Zjutraj se mi je pogled ustavil na polici, kjer počiva spominek s Kefalonije, ročno izdelana lončena vaza, vrček, kaj pa vem, s poslikavo Afrodite. V bistvu replika starogrških amfor (lepa beseda, amfora), v kakršnih so nekdaj shranjevali olje, parfume in razne druge drobnarije. Včasih gotovo niso bile tako načičkane. Moja je majhna, bolj primerna za čašo. Morda bi iz nje lahko nazdravila oz. se poslovila od umrle sorodnice (danes je lepo mirno zaspala). Originalne so običajno porisali z živalmi, lovci, kasneje s človeškimi opravili, te, novodobnejše, so prirejene okusu turistom - poslikane z najbolj prepoznavnimi simboli stare Grčije, med katere spada tudi grška boginja lepote, ljubezni, užitka, rojstva, poznana tudi kot Venera, gospodarica Cipra in še kaj. 

V neki zgodbi, ki sem jo brala, otrok hoče vedeti kaj je ogabno minus ena, oče pa nima pojma, kako naj mu na to odgovori. Sprašuje se tudi, kako ne bi umazal lepih trenutkov. To nam gre sploh zelo dobro od česarkoli že. V dialogu otrok z odraslimi dostikrat ni jasno, kdo več ve oz. dlje vidi. 

To že od nekdaj zaposluje: videti dlje. Ni povezano z vedenjem, načitanostjo ipd. rečmi, v svojem bistvu je bolj preprosto. Opraviti ima s čistostjo v smislu naivnosti, nepremočnega pohlepa po vedenju. Z leti nam veliko reči zastre pogled in marsikdo postane zelo omejen, komajda še kaj vidi, čeprav ve več. Voha komajda še. To želim vsem že letos, drugo leto, zmeraj in povsod. Da bi videli dlje. Predvsem tistim, ki si tega želijo. In da bi znali spretneje navigirati skozi življenje.