sobota, december 15, 2012

Če bi stene govorile

Modiglianijeva Jeanne sedi na stolu s tistim značilnim telesnim zgibom. Neokvirjeno, reprodukcijo seveda, imam obešeno pod stikalom za luč. Prinesla sem jo s seboj iz ljubljanskega gnezdeca, v katerem nisem nikoli zares zaživela. So prostori, stanovanja, ki ti zlezejo pod kožo že takoj, ko jih vidiš, se dotakneš stene, stola, omare, in so tista, s katerimi si si tuj tudi če v njih bivaš več let. Vsako ima nek svoj utrip, ki se (ali pa ne) ujame s tvojim. Ne verjamem, da so prostori mrtvi. Brez življenja. Mogoče le tisti čisto novi, umetno sforsirani. Sicer pa imajo svojo dušo in tudi oči. Če bi stene znale govoriti …


Na drugih Modiglianijevih platnih so nagice, Judinje, čelist, portret vojaka, pa močne rdeče prsi Leopolda II (rimskega cesarja) … Če bi bila slikarka, bi se zakopala med slike in živela zgodbe upodobljencev. Vživljala bi se v njihove podobe, izraze na obrazih. Če namreč te znaš zares dobro opazovati, jih tudi prebrati, povejo vse. In oceani barv, ki se prelivajo iz ozadij v glavne figure. Črta na slikah, ki se nikoli zares ne konča. Zelo sorodna črtam črk, ki tudi vlečejo vsaka svojo linijo. V neko še nerazkrito pokrajino, kjer boš pustil svoje sledi.



0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home