Če bi stene govorile
Modiglianijeva Jeanne sedi na stolu s tistim značilnim telesnim
zgibom. Neokvirjeno, reprodukcijo seveda, imam obešeno pod stikalom za luč.
Prinesla sem jo s seboj iz ljubljanskega gnezdeca, v katerem nisem nikoli zares
zaživela. So prostori, stanovanja, ki ti zlezejo pod kožo že takoj, ko jih
vidiš, se dotakneš stene, stola, omare, in so tista, s katerimi si si tuj tudi
če v njih bivaš več let. Vsako ima nek svoj utrip, ki se (ali pa ne) ujame s
tvojim. Ne verjamem, da so prostori mrtvi. Brez življenja. Mogoče le tisti
čisto novi, umetno sforsirani. Sicer pa imajo svojo dušo in tudi oči. Če bi
stene znale govoriti …
Na drugih Modiglianijevih platnih so nagice, Judinje,
čelist, portret vojaka, pa močne rdeče prsi Leopolda II (rimskega cesarja) … Če bi
bila slikarka, bi se zakopala med slike in živela zgodbe upodobljencev.
Vživljala bi se v njihove podobe, izraze na obrazih. Če namreč te znaš zares
dobro opazovati, jih tudi prebrati, povejo vse. In oceani barv, ki se prelivajo
iz ozadij v glavne figure. Črta na slikah, ki se nikoli zares ne konča. Zelo
sorodna črtam črk, ki tudi vlečejo vsaka svojo linijo. V neko še nerazkrito
pokrajino, kjer boš pustil svoje sledi.
0 Comments:
Objavite komentar
<< Home