Krhke niti

Drobec samo. Ravno sem prišla do neke misli, popravljam besedila, da je med dvema, ko po določenem času zajadrata v mlačnost, treba izvesti nekaj drastičnega, sicer vsa strast odmre. O strasti. Ki je, če si priznamo, ali ne, zelo pomemben element ne samo odnosov, temveč kar celostnega pristopa do življenja. So seveda tudi druge reči, ljudje, ki so prijetni, topli, prijazni, je čisto fino it z njimi na pol leta v kino (to je, že od nekdaj, skoraj najbolj neroden način srečevanja dveh), ne izzovejo pa nobenega brbota. Ne pustijo v tebi tistega praznega prostora, ki ti ne da miru, hočeš ga zapolniti, čeprav mora tak ostati - nezapolnjen, da se ne preplaviš. Strast je težko razložljiva reč. Podobno kot intuicija. Oboje medčloveškim odnosom da tisto nekaj, tehtnost in magijo, ki vleče skupaj, ali pač vse vzame, odlepi. Sprenevedamo se, kadar mislimo, da bi bilo čisto v redu tudi brez tega. Da nam je ljubši mir, gotovost itd. Bla bla ... Brez tega je kot da bi sadili zelenjavo na vrtu ali pa pridno negovali rastline v lončkih, ki lahko sicer obrodijo in se jih najemo, ampak bi še kaj užitnejšega. Še vedno se bomo ozirali za tistim več, ki se iskri, nič ne obljublja, prej s seboj nosi tveganje, ampak magneti. So sicer ljudje, ki za konstruktivno preživetje strasti ne potrebujejo, je ne iščejo niti v drugih, ne vem pa, če v sebi, če si znajo prisluhniti, kljub temu ne občutijo luknje. Ni pošteno, se mi zdi, niti do sebe, kaj šele do drugega, da se temu odpovemo. Da to potlačimo. Neka osnovna naboja dveh se ali prepoznata ali pa ne. V bistvu je čisto preprosto.

So tudi ljudje, ki brez dvoma živijo strastno, od življenja pričakujejo iskrice, se s celim telesom in duhom čemu predajajo, ampak v tebi tistega enostavno ne vzbudijo, te ne zanetijo. S kom se ne začutiš, ne vem, zakaj ne, je pa dejstvo, da se niti ob-čutenja skrivnostno spletajo, razpletajo, vozlajo in tudi strgajo. Z drastičnimi ukrepi vred, ali brez njih.