Nagib

"Kaj delaš?" me vpraša, ko se
z balkona čisto pod nebom sklanjam čez ograjo.
Veter mi pihlja skozi obleko.
»Nagibam se,« rečem.
»Kam?«
»Čez.«
»Pazi, da ne talebneš,« reče,
ko mi gre s toplimi prsti
po hrbtu.
…
»Boš požirek?« ponudi iz sobe.
»Bom … kasneje.«
Z lasmi in rokami si plapolam skoraj po stopalih.
Čutim, kako mi teža vsega, kar nikoli ne bo
iz podkožja
zaplava proti zvoniku katedrale.
»Zdaj lahko karkoli, sem čisto lahka,« rečem.
Nasmehne se.
»Zrak je,« dodam, »bolj čist,
če se nagibaš čez.«