Renesančno valovanje

Ko se v rumenkastem jutru, za soboto kar zgodnjem, tak mi je všeč - rumen in zgoden, zbudiš z mislijo na sonce danes nekje v grških Sporadih, ko stare ženice s črnimi rutami na glavi kot že desetletja prej na lokalno tržnico nesejo prodat v predpasnik zavite jesenske plodove, v katerih se še blešči poletno sonce. Sladkost tamkajšnjega vina te opijani že če ga samo vonjaš. Ribiški čolniči so leno zasidrani v še bolj lenih pristaniščih, galebi v nizkem letu preletavajo obalne mizice z lesenimi stoli, kjer možje igrajo šah. Tam se ti vedno odpre. Globoko vdihneš zrak in se ustrašiš, da ti pljuča ne bi tako nabreknila, da bi dobila krila, ti predrla kožo pod prsmi in skupaj z galebi poletela na jutranjo malico k morju. Zasidrana tišina čolnov je identična tvoji, ki jo kdo sprejema kot prijaznost. Mogoče to tudi je, sploh ob morju, ko se ti barva valov zlije z barvo oči, v samo valovanje. Grške otoke imam rada zato, ker si tam v gibu valovanja. Pa tudi, če te kdo priganja, da popij še en kozarec krasnega vina; ne razume, da si lahko pijan tudi od vonjav. 

Iščem koledar, ker si moram k decembru zapisati nekaj datumov za drugo leto, da nanje ne pozabim. Ko kupim novega, jih kot pridna sejalka svežega leta zasejem v novo zemljico - nov koledar, čeprav jo takrat ponavadi prekriva sneg. Najdem list že malo porumenelega papirja, ki sem ga nekoč iztrgala iz knjige, ne vem več, zakaj. Na njem je pesem. Lepa pesem. Še preden prevedem še zadnjo stran neke zgodbe in grem na sonce v zeleno (kot grške tetke z rutami na glavi, bom tam mačkam, ki na travniku lovijo miške, poskusila prodat kakšno lepo besedo), preberem pesem. Madrigal je renesančna posvetna pesem. Renesansa je, se mi zdi, tudi danes.

"Poslednji madrigal

Gospa dovolite
Naj vas pohvali
Beseda odkrita
Lepi ste postali
In to ne malo
In to ne za šalo
Ampak zares
      Za zjokati se

S pahljačo rokujete
Res zanimivo
In pomenkujete
Se očarljivo
Pa še vaši beli zobje
Pa vaši ljubki lasje
Vse skupaj je res
         Za zjokati se"  (Louis Aragon jo ne napisal, prevedla pa Maja Žaucer)

The Sense of Sight, Annie Swynnerton