Morske deklice s telički

D. Halpern: Mermaid

Ljubkovalna imena in podobne krilatice so običajno zanimive samo neposredno vpletenim. Ko imaš nekoga rad, so njegove zamisli seveda krasne, izvirne in se ob njih zabavaš do onemoglosti, še najbolj, kadar drugi sploh ne vedo, zakaj gre. Fino je, ko se med dvema spletejo ravni pomena, razumljive samo njima, ko se potapljata v dvojinskih nadsvetovih, kamor drugi nimajo vstopa. Ko si znotraj namišljenih meja zgradita svoj dom, pa čeprav le metafizičen. 

Na teličke še nisem pozabila. To je bila najbrž najbolj domiselna krilatica, kar so mi jih kdajkoli nadeli. Ko je prvič nekaj rekel o mojih teličkih, sem ga gledala kot telička v nova vrata. Telički? Mhm. Ker naj bi besede določale bistvo stvari, so pomenske. Platon v dialogu Kratil pravi, da »imenodajalci« besede prikazujejo s pravzorci. Tisti, ki presojajo njihovo pravilnost, so dialektiki. Etimološke razčlembe so lahko duhovite in nemalokrat prav igrive. Žensko (»thêly«), pravi Platon, naj bi poimenovali po dojki »thēlē«, ker se dojka kakor da razcveta (»tethēlénai«), kot roža, ko jo zalivamo z vodo. Tako imamo ženske hote ali nehote vsaka svoje teličke.  Pred tem si nisem bila na jasnem, kaj je mislil s posvetilom v eni od knjig. Pisalo je: »resnično cvetoče.« Če se rad igraš s pomeni, to lahko pomeni marsikaj, všeč mi je bilo že to, da so mi bile iztočnice za besedne blodnjake sploh ponujene. V bistvu prvič in nikoli več. Kot da bi bilo vsem vse povsem samoumevno in je besedna kreativnost čisti dinozaver; pa ni tako. Kasneje sem tudi Kratila izbrala za eno od seminarskih nalog, kjer me je prav imelo, da bi sošolce vprašala, če kdo ve, kaj so telički. Med predstavitvijo sem se nasmihala sama zase, ker je hecno nekaj pripovedovati, kadar govoriš še o predzgodbi, ki jo drugi ne poznajo. Kratil Sokratu pove, da je ustvarjanje »nazivov« umetnost in ne misli, da so besede tudi napačne, neresnične. Sokrat pa, da se pri besedah lahko tudi motimo, ker so zgolj posnetki – kot slike, ki so zlahka nenatančne. Besede so po njegovem slike predmeta. Si dojke predstavljamo kot teličke? Z nekaj domišljije prav lahko. Mogoče tudi kot krave, slone, miške ali čebele, odvisno od dometa naše fantazije. Platon pri tem zagotovo ni bil prikrajšan. 

Kratil in Sokrat se potem le sporazumeta, da so besede »izrazi stvari«, razumejo pa jih tisti, ki jih uporabljajo. Imenodajalci smo navsezadnje mi sami. Sejalci besed, sem napisala, in kar zasejemo, tudi žanjemo. Če smo pri tem ustvarjalni, je letina toliko boljša, če ne, se proizvedeno izgubi že v prevodu in za seboj ne pusti ničesar. Ob tem se zamislim in mi je vse bolj jasno, zakaj se nam določene reči trdno vsidrajo v spomin in nočejo stran.