četrtek, november 01, 2012

Orfiška vračanja


Na dan mrtvih delim zgodbico, na katero se nehote večkrat spomnim, ne vem, zakaj. Proti konca faksa sem  pri klasičnih tekstih filozofije za seminarsko izbrala Orfeja in orfizem. Orfejeva zgodba mi je že od nekdaj všeč, mitologija v vsej svoji bohoti, navezuje pa se tudi na široko paleto tostranskosti. Na vsakih grških počitnicah se mi po glavi pletejo razne zgodbe, odjadram v času, vedno naletim na filozofske sledi, z mitologijo je prepletena vsaka tamkajšnja potka, zato mi je tudi pri srcu. Veliko skriva, če pa znaš rečem seči pod kožo, tudi razkriva.

Stari so verjeli v posmrtno življenje, ki je močno vplivalo na transcendentalizem (predvsem Heraklita, Pitagore in Platona). Neumrljivost duše najverjetneje izvira iz Dionizovega kulta; ekstazo so razumeli kot "sveto blaznost", močno zamaknjenost, ko se človeška duša združi z božansko, zaživi zunaj telesa, prestopa celo iz enega v drugega. Orfiški misteriji so bili povezani z dionizično naravo, pridružili so se ji še skrivnostni obredi, pri orfikih precej asketski, verjeli so v očiščenje človeka, s katerim osvobodijo dušo, ujeto v telesu oziroma dajmona, božansko v nas, ki je nesmrtno; orfiki so bili prvi, ki so dušo in telo poimenovali dualistično, telo kot ječa duše, posvetijo se dihotomiji človeškega, ki terja pozornost tudi do temnega, ne le dobrega. Pred njimi se razgrne celotna protislovnost življenja. Skozi orfično naziranje Platon odkriva "nadčutno", pri čemer je logos le skriti potnik, ki vesla, kadar med plovbo odpovedo jadra. Brez njegove pomoči bi sicer v hudi nevihti lahko tudi potonili. Po njegovem očiščevanje, ki človeka prebudi, najdemo predvsem v filozofiji. Malo sem zašla, hotela sem nekaj povedati o Orfeju in Evridiki. 

Najada Evridika se je zaljubila v Orfejevo prekrasno petje in igranje na liro (zdaj pa ne vem več, a se mi samo zdi, a sem v Šiški ob Celovški na pločniku res gledala kipec recimo da pevca z liro, kadar sem se mimo vozila s trolo), po poroki jo je kmalu pičila kača in je umrla. Orfej se nikakor ni mogel potolažiti, njegovo petje je bilo tako otožno, da je z njegovo izgubo sočustvovalo vse živo. Napotil se je v podzemlje, med duše mrtvih, kjer je z izjemno žalostjo ganil tudi Hada in Perzefono, ki sta mu obljubila, da mu Evridiko vrneta, vendar se med potjo nazaj na površje ne sme ozreti nazaj. Ker med hojo ni slišal njenih korakov, se je, neupoštevajoč njuno svarilo, ozrl in v daljavi videl le še njen izginjajoč obraz. Ob tem se mu je svet ponovno sesul, njegova bridkost pa je močno ujezila slavja željne bakhkantke, ki so ga kamenjale do smrti. Tako se je naposled vendarle združil z ljubljeno, bog Bakh pa je zločinke kaznoval in jih za zmeraj spremenil v drevesa. Tudi glavo so mu odtrgale, ki jo je kasneje skupaj z liro naplavilo na obalo otoka Lezbosa. Spomnim se, ko sem na samotni obali Lezbosa v oblačnem dnevu razmišljala o tem in kukala, če so kje kakšne naplavine. Morje je bilo čisto kot solza, če pa si dobro prisluhnil, si pod gladino lahko slišal petju podobno milozvočje.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home