ponedeljek, oktober 22, 2012

Ometanje oblakov

V megli smisel nečesa izpodriva lastno negacijo in ustvarja še skrivnostnejšo nenapovedljivost. Nekaj arhetipskega je v sporni smiselnosti človeškega početja, ki ima svoje vzroke v samo-svojem utemeljevanju, sploh kadar so logične razlage že davno z oblaki odplavale v morje.


Cloud Cleaner, ParkeHarisson

Oblake sta odlično ometala A. Breton in P. Soupault. V Magnetičnih poljih nas recimo označita za "nenehne živali, jetnike vodnih kapljic", ki tekamo po tihih mestih, očarljivi plakati pa nas ne ganejo več. "Včasih nas veter pripne ob drevesa," pravita, "ki jih je sonce ukrojilo. Tedaj se vsi smejemo, pojemo, a nihče več ne občuti, da mu bije srce."

Pravita, da se "zgodovina vrača v priročnik, prešit s srebrom, in najbolj sijajni igralci se pripravljajo na nastop. Najlepše rastline so to, večkrat samci kot samice, in dostikrat po dve skupaj." Jasno jima je, da morata vzpostaviti nov red. "Ko nevihta najbolj divja, se neki list obrne, češ da ne bo več zraven." To ju za trenutek gane. Tudi nas morda. Ko se megla razkadi, se takoj vidimo v ogledalu prihodnosti, kako v steklenih dvigalih tekmujemo, kdo bo prej pri vrhu.

P.S. Če koga zanima, pa ni bral Bretonevega Manifesta nadrealizma, gre pri nadrealizmu predvsem za "neprizadeto igro misli".

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home