Frače in valček

Oči že komaj kaj vidijo, luč, ki na posteljo polaga najmehkejšo svetlobo, je že zdavnaj crknila, žarnica, ki bi jo morala zamenjati, je tako nenavadne dimenzije, da si jo moram napisati na listek in jo spraviti v denarnico, da jo nekoč morda res tudi kupim. Nocoj naj bi bila na nekem koncertu, a je beluga, ki naj bi me tja zapeljala, tudi tokrat zatajila, pa nič hudega. Dovolj drugega dela, celo H. M.-a sem malo odstavila.

Kar sem ravnokar prebrala, boste tudi vi. Ne bom navedla niti naslova niti avtorja.

"Lepa je, a ne zavoljo pravilnih črt, temveč zavoljo nečesa samosvojega. Učinkuje samozavestno in harmonično. Oko obstane najprej na mirnem, zaupljivem, zračnem in nekam čistem izrazu obraza, na katerem leži obljuba globine. Ko smo pozneje stali ob ograji in gledali naselja, ob katerih je ladjica pristajala, sem ji bil hvaležen, ker se ji ni mudilo razkazovati duhovitosti ali utrudljivo sentimentalnost ali zadržanost, ničesar od vsega tega, kar ljudje ob prvih srečanjih dajejo drug drugemu. Bila je, bi rekel, do prave mere neposredna, prav nič napeta in imela je tisto redko sposobnost, da je okoli sebe ustvarajala ozračje zaupanja, v katerem se človek počuti lahkotno." Zanimiv opis (za vzet ga v posteljo) nekoga, ki ga ne poznaš. Ti so ponavadi precej povedni, a nezanesljivi. Kot streljanje s fračo. Lahko zelo dobro meriš, imaš mirno roko in oster pogled, pa vendar ne zadaneš, kar ciljaš ... Sicer se pa ponoči ne strelja, saj vem. Raje bom kar v leže in miže zaplesala valček.