nedelja, september 30, 2012

Zeleno-modro



Ko sem bila še majhna, smo šli s familijo, takrat še v enem kosu, večkrat na Pokljuko, kjer smo spali  v leseni koči, podnevi pa navdušeno nabirali gobe in razna zelišča. Zelo dobro se spomnim vonja po gozdu vsenaokrog, po zelenem, miru, po zemlji, ki jo pridno mehčajo črvički in krti. Pravljična dežela se mi je zdela, Pokljuka. Spomnim se brata, kako je na kolenih z zobmi iz zemlje vlekel zobotrebce; ja, čudna igrica. Pa žene bivšega soseda, ki se je na skupnih ležiščih ponujala mojemu stricu, ko naj bi ostali že spali. Prav fino je bilo, ko so zjutraj srne prišle čisto blizu koče, pa veveric je bilo toliko, da bi se z njimi lahko šla skrivalnice; takrat mi to ni kapnilo na pamet.

V dneh kot je današnji, mi zadiši po Pokljuki. Po jeseni, ki se bo kmalu prevesila v zimo, po hladni sapi, ki ti riše oblačke pred usti, da jih lahko preluknjaš s prsti. Po metinem čaju z medom. Po posebne vrste toplini, ki se razbohoti samo v kočah v hribih. V kontrastu s Pokljuko, pa ne prehudem, pomislim tudi na sprehode v Lovranu kakšnih 25 let kasneje, v dvoje: enako hladna sapa, povsod transparenti za slastne pečene marone, na fino domačo restavracijo čisto ob cesti, kjer, če sediš ob oknih v kotu, pomisliš, da bi te kak objesten šofer tovornjaka, ali pa avtobusa, lahko s stolom vred odbil in v najboljšem primeru del poti odpeljal s seboj. Pa na svetilnik ob obali, ki mirno počiva in varuje opustelo obalo s čisto majhnimi valovi, ki, če dobro pogledaš, spominjajo na razprte peruti galebov. Habsburški duh se je ujel v izvensezonski Lovran. Na večerji v hotelu, kjer se mi je zdelo, da bi morala biti oblečena v kak dvorni kostum, bi lepega dne zagotovo lahko srečala sestrično Marije Terezije v drugem kolenu in njenega dedka, s katerim bi se mogoče zavrtela pod lestenci plesne dvorane, ki so jo spremenili v jedilnico.

Če bi lahko izbirala, kje bi najraje živela, bi se težko odločila med gorskim svetom, zelenim hribovjem, prijaznim zavetjem dreves, potočkov, deželo veveric, srn, medvedov in krav, in na drugi strani kakim otokom, ali vsaj polotokom, rtom kje ob morju, kjer lahko vsak večer poslušaš valovanje, gledaš čolne, loviš ribe, vohaš limonovce in sol v zraku, se opijaš s soncem in večernimi zahodi. Pa ležernost, ki se ti ob morju naseli v telo in širna modrina, ki ti z vodenkami pobarva duha, da zažari v očeh kot otroška slika, ko se kopaš pod oblačnim nebom in ti ribice poljubljajo stopala.

Rada imam ta čas, ko lahko v miru pišeš, rišeš, slikaš in na okenski polici vzgajaš zimzelene rastline. Na vrtu moram počakati vsaj še do druge pomladi, da požene krasen rdeč javor, ki si za rast vzame svoj čas.

Tudi nedelje so malo zelene in malo modre. Če vmes sem pa tja dežuje, slišiš, kako raste trava. Gledaš lahko tudi listje, ki spreminja barve in je kot da bi ti nekdo prebral pesem, ki te ožame kot da bi bil na roke štrikan pisan zimski šal.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home