Na konec sveta

Prevajam zgodbo o ledenem človeku, ki ni ravno iz ledu, na prstih pa ima kljub temu ivje. Njegova mlada žena si med ljubljenjem z njim vedno predstavlja ogromen kos ledu nekje daleč proč, v katerem je ohranjena celotna zgodovina sveta. Ker nima otrok in jo rutina umirjenega zakonskega življenja dolgočasi, predlaga potovanje na južni tečaj, na Antarktiko. Ob tem me kar zmrazi, kot toplokrvno bitje si ne predstavljam bivanja v takšnem mrazu, obdana s samim ledom. Popoln mir in tišina sicer zvenita privlačno, to si zlahka predstavljam, tudi pingvine, ostalo pa brrrrrr ...

Spomnila sem se zanimivega dokumentarca, ki mi ga je kolega lani v nekem čudnem času naložil na USB: Encounters at the End of the World,  ki ga je režiral Werner Herzog in me je precej očaral. Poglobi se v ljudi, ki tam raziskujejo različne reči, ne le v strokovnjake, temveč tudi čisto navadne ljudi, ki jim le pomagajo, zelo različni profili, med njimi je npr. tudi nek skladatelj in nekega dne na strehi svoje "postojanke" priredijo koncert. Zanimive zgodbe ljudi, njihova poslanstva, sanje ... Kljub vsemu, kar o tej kruti pokrajini vemo, zaradi tega dokumentarca tudi lepih reči, si ne bi upala tja na počitnice. Za takšne podvige je treba biti kar ekstremist, se igrati z lastnimi mejami; mene že pri  minus deset stopinjah tu pri nas tako zebe, da sem komajda pri sebi. Mnogi ne verjamejo, da je to lahko prav mučno, da te mraz boli, čeprav le teh nekaj °C minusa, ampak je res. Že kot mala punčka sem najbolj sovražila sankanje po bregu v kombinezonu. Vedno me je prijelo lulat, potem pa tisto grozno slačenje, pri čemer sem potrebovala pomoč, pa mraz za umret, pa kar niso dojeli. Vse sem morala poskusit, smučanje, drsanje, igro s smučkami, ki jih je brat izdeloval iz zobnih ščetk in jih spuščal po skakalnicah z vrta, ki jih je je prejšnji dan polil z vodo. Vse to sem sovražila.

Najbližje pravemu ledu (in najvišje na tem svetu) sem bila za svoj 30. rojstni dan na Jungfrau Jochu, kjer je bilo julija minus 2, se mi zdi in zelo lepo. Občudovala sva ledeno dvorano, snežni metež zunaj in si v restavraciji (kaj takega so sposobni samo Švicarji) privoščila šampanjec. Bilo je krasno!


                                                       *

Dekle v zgodbici je tam ugotovilo, da se sploh ne bosta več vrnila, ker se je mož - njen ledeni človek povsem spojil z okoljem, pa še zanosila je, v maternici je čutila nekaj hladnega, kako v njej raste ledeno bitje ... Scary movie, skratka. Mene tja res ne bi spravili, morda nekoč odpotujem na Antarktiko edino v sanjah, kdo ve. Takšna potovanja so najbolj varna. Odpreš oči in že jih več ni.

*Danes (v ned.) tudi v medijih ...