Razkrivanje sveta

Ker imam že ravno nekaj opraviti z zadevami, ki so že mimo, se sprašujem, ali drži, kot sem nekje zapisala (po Sartru), da je naš jezik naš svet? Ob tem večina najbrž pomisli na vsem znan Wittgensteinov citat "meje mojega jezika so meje mojega sveta", ampak če to drži, zakaj toliko ljudi živi v uticah brez zraka? Mladi, v vsaj 80 %, če malo posplošim, jeziku ne posvečajo nobene pozornosti. Morda potem, ko se že v letih in to od njih terja npr. kakšno službeno okolje ali kaj podobnega, sicer pa se mnogi zadovoljijo z uporabo samih copy-paste fraz, neslanosti ... Kot da bi bila bogata raba jezika nadvse sramotna reč oz. ne kot da, je ... Kako čudno. Sploh med mularijo. Tisti, ki se ne podredijo diktatu slenga (ki je lahko tudi zabaven, nič ne rečem), določenemu slogu, ki ga vrstniki edino razumejo, so že čudaki, naduteži, ali pa kar norci. Knjige dejansko imajo tu veliko vlogo, učijo o svetu, približujejo jezike, lahko so naši zemljevidi, polni življenja in blaznosti, magičnosti, ki je hrana domišljiji. Kljub temu se jim nekateri izogibajo kot hudič križu ... Ta pa bere, glej jo, čudakinja. Nedolgo nazaj mi je prijateljica povedala svojo izkušnjo z jadranja. Ker se je včasih umaknila od skupine, da bi v miru brala, je bila popoln "outcast". So že šepetali, glej jo, kaj počne.

Tudi meni se je že zgodilo, ali pa se dogaja. Če kje berem, mi mladi komajda upajo pogledat v oči. Prečudno početje, namreč ... Zgodbe so pustolovščine, ja, dobro, tudi dejanske prigode so, če jih pa ni, pa še vedno lahko podoživljamo zgodbe drugih in se vanje potapljamo, živimo bolj polno. Danes sem v gozdu najprej srečala sve najstnici s tranzistorčkom, ki sta nabijali neke jugo melodije. Druga drugi nista bili dovolj, potrebna je še muzika med njima, pa tudi, če je res kar nekej ... V kraljestvu miru, tak šunder ...

Na misel mi ne pride, da bi vsak dan ure in ure čepela po kafičih in blebetala eno in isto, z istimi ljudmi, če medtem lahko berem, spoznavam karkoli si zaželim. Včasih potem res je težko v živo, priznam, malo se odvadiš, in redko naletiš na koga, razen tistih, ki so ti res blizu, s katerim ujameš pogovorni ton, ki ti paše, ampak tudi to je vredno tveganja.

"Jezik potrebujemo za identifikacijo svoje esence", sem tudi napisala, ne vem več, kdo je to izjavil. In "jaz je celota besed, ki definirajo trenutek postajanja". In (moj) jezik privablja tišina. Jezik je življenje, so pisali že drugi. Par sto metrov naprej od punc s tranzistorjem, opazim dva možaka, mlajši starejšemu z rokami nekaj gestikulira, v tišini. Najbrž je bil eden od njiju gluh, ali pa nem, zato sta se pogovarjala z rokami. Pomislila sem, da je to pravzaprav lep jezik. Nikoli ni preglasen, niti pretih. Najbrž je včasih tudi naporno, če brezobzirneži gluhega, ali nemega človeka ne upoštevajo, ampak govori pa. In bere. Pripoveduje. Piše.

Ker popolne resnice ni, je važno, kako nekaj povemo (Gadamer), z literaturo je najlažje seči čez konvencionalnost povprečja, utečene vzorce, navade. Z besedami lahko vdihnemo duha čemurkoli, kadarkoli želimo. Pisati pomeni razkrivati svet, delovati svobodno, tudi Sartre. Lepota tega je v protislovju, kajti pritegne zlahka tudi nelepo, le z odprtostjo lahko uzremo skrito in se mu približamo. In jezikamo, sami zase, drugim, z drugimi itd.

Po dolgem času sem si sposodila tudi Vonnegutov Časotresk. Veselim se druženja z njim. "Vsi ljudje, živi in mrtvi, so golo naključje," pravi na zečetku. Ja, Kurt, prav imaš. In nikoli ne bomo vedeli, koliko časa smo lahko eno in koliko časa drugo.