Ljubeznivo

Ko grem spat in se
z lici naslonim na povšter,
se spomnim naslanjanja na lica,
ki pikajo in po njih lahko rišeš
s prsti, ali pa z jezikom.
Mož s štiriperesnimi deteljicami
se potika med nagibi, ki
jih drugi ne zaznajo.
Rad je sam svoj
tujec in tudi ko ga boli,
da komaj diha
in mu srce razbija za tri,
ne izklopi svoje ljubeznivosti.
Včasih se zdi netaktna,
tudi brezbrižna,
ampak ni, on pač
živi za nekaj stopinj mimo.
Najraje sem ga s hladno roko prijela
za hrbtno stran vratu, pod lasmi.
Tam začutiš, kje je,
kam gre in ali
greš lahko malo z njim.