Mit in njegova govorica

Oblačen dan, ko te zbudi dež, je v preobilju sonca lep dan. Dan, ki nosi s seboj literaturo, ko že v zraku zaslutiš, da bo poln pesmi, zgodbic, drobnarij "za dušo". Pri zajtrku sem brala Galimbertijeve Mite našega časa. Pozabila sem že na predavanja o "skrbi za dušo" ipd. reči. Od nekdaj mi je pojem "duša" zvenel oholo kot le kaj in sem ga samodejno povezovala z Bogom, o katerem sem imela oz. še imam zelo medle misli. Panteistična mitologija, ki me je začarala šele na faksu, pa mi lepo diši. Drznejše, bolj divje misli, prej duh človeka kot duša in v tem stilu naprej. Z mitov lahko črpamo modrosti vseskozi življenje, medtem ko razne newagerske kvazi doktrine o samopomoči iz ljudi delajo totalne kriplje, ki mislijo da bodo z eko življenjsko filozofijo (in takšno in drugačno jogo) prebudili svojega duha. Kar jih srečujem, teh ljudi, so rezultati kljub huronskim naprezanjem ravno obratni. Ampak ok, še dobro da se tega ne zavedajo ...

Skratka, Galimberti pravi, da je sreča tesno povezana s samouresničitvijo človeka. Tu se z njim zelo strinjam. Večkrat so nam predavali o eudaimoniji - sreči, ki izvira iz našega lastnega daimona, ki nas vzgaja in se samouresničuje, ne zunaj sebe, temveč v sebi, iz sebe. Princip individuacije ni smiselno razumeti kot egocentrizem, ker je ključnejši, v njem se odvija (razvija) vloga nas samih. Koliko ljudi poznam, ki o samih sebi nimajo nikakršnega odnosa, ne vejo, kdo ali kaj so, kaj si želijo postati, biti, kaj šele, da bi v skladu s tem živeli. So, kakor nanese, pa četudi z glavo in srcem stran od sebe, sami sebi popolni tujci. Že Aristotel je s svojim "gnothi seauton" pozival naj spoznamo same sebe. Jaz kot neskončno želelno bitje je po Freudu "stroj za bolečino", ta jaz mora namreč spoznati "ocenski občutek" - biti eno z vesoljem, česar naj bi bili ljudje deležni v prenatalni fazi, nekje daleč nazaj torej, v "bajeslovni zlati dobi", ki smo jo že zapustili. Temu občutku se po Freudu spet približamo na "vrhuncu zaljubljenosti", ko sta jaz in ti eno, kar pa ne vzdrži. Po individualnih nagibih se hočemo razlikovati od drugih in se tudi zaljubljamo v ljudi, ki se nam kažejo drugačni od nas, pa bi jim mogoče želeli biti podobni oziroma bi jim lahko bili. Tu so potem blizu že naše projekcije nekoga, v katere se zaljubljamo in s človekom samim nimajo nobenega stika. In nujna razočaranja, ko do tega pridemo; da smo namreč zaljubljeni zgolj v lastno sliko nekoga, s katero se ta človek seveda ne more in noče poistovetiti, razočaranje je neizogibno ...

Kakorkoli že, občutek izpolnjenosti res pride, čeprav ponavadi le hipoma, ko smo pri sebi in delujemo iz sebe. Tega se je pametno držati, kljub okoliščinam, ki od nas največkrat terjajo kontra reči in nas s tem zradirajo na lastne paslike.

S tem se seveda povezuje marsikaj, vsaka dobra knjiga, pesem, misel. Pred sabo imam eno hecno, ki pa zaradi svoje preprostosti ni nič manj bogata in resnična:

"Po vodi plava

lesena raca.

Poletje vene.

Iz vnučke, kako

rata babica?

Malo počakaš,"   v svojih Ustih pravi Milan Jesih.

Zaploskam mu in odracam svojim potem naproti ...

Prerokinja Cassandra and her Trojan, Jann Barry