Lastovke šivilje

Danes je v našem koncu polno lastovk. Ne vem, odkod so se vzele, čez poletje jih ni bilo videti. Užitek jih je gledati med nizkim preletavanjem, hitre so ko blisk, njihov trup sploščen, škarjasti repki pa jim dajejo posebno eleganco. Letijo zelo odsekano, kar na lepem spremenijo smer, pri vsakem zavoju izvedejo salto mortale. Mogoče pridejo, ko se obetajo vremenske spremembe. Začutijo v zraku, kar mi ne; glede vremena se večinoma zanašamo kar na vremenarje, ki z napovedmi pogosto ustrelijo mimo.

Lastovk je bilo lani junija polno na Kafaloniji. V hotelu so gnezdile, zares ljubka mala bitjeca, z velikimi temnimi fleki čez oči, kot da bi imele očala. Na hodniku so se učile leteti, si jim zelo prekrižal pot kdaj čez dan, če si se tam pojavil, ko ljudi sicer ni. Ko so bile že vešče letenja, so šle po svoje. S terase sem jih opazovala, kako veselo preletavajo oljke, pomarančevce in citronke. V oljkah se zagotovo skrivajo driade, mogoče se katera med njimi rada lepo obleče in jim lastovke pri tem pomagajo. Tudi čisto nad morjem so pogosto švigale. Zaradi škarjastih repov so se mi zdele kot šivilje, ki po nebu spretno režejo nevidno blago in potem ponoči šivajo do onemoglosti. Zjutraj ogromne modre kose tankega blaga mogoče razpnejo po obali, da se vanje ulovijo rakci in ribe, ki jih okoliške restavracije pripravijo za kosilo in večerjo. Najbrž imajo z lastovkami skrivni pakt, vendar turistom zanj ne povedo, ker je v gneči ljudi, ki jim vsa poletja črpajo vse lepo, za mirno kri in živce nujno ohraniti svoje male skrivnosti. Driade pa jim tudi povedo, kakšna ogrinjala so jim najljubša.

Sem gledala, če tudi naše lastovke kaj šivajo; mislim, da niso takšne rokodelke. Da so tu samo slučajno in da komaj čakajo, da odletijo na jug.