ponedeljek, avgust 27, 2012

Vrane

Kako fino je zjutraj na licih začutit svež zrak, malo hladen! Krasno jutro, šele zdaj meglice počasi topi sonce. Vrane se zbirajo sredi travnikov na lesenih telegrafih, zjutraj sem med srkanjem kave z balkona, ogrnjena v jopčko, opazila dve na sosedovem dimniku. Čistili sta si perje in se zaljubljeno gledali. Vran in vrana torej. V gozdu so najživahnejše veverice, danes plešejo veveričji kolo in so glasne kot kokoške.

V Barceloni po tlakovanih ulicah ciganke prav zdaj turistom za ovrtanike zatikajo nageljne, ulični trobentači pa bodo zvečer komu ukradli vso skrivnostnost. Nekdo bo v La Pedreiri ugotovil, kdo zares je, si snel vse maske in svojemu otroku domov prinesel lepo darilo.

Spomnila sem se ene pesmice in jo poiskala med starimi dokumenti. Prevedla sem jo že ... uh, skoraj pred desetimi leti ...


Mimogrede: bojda vrane znajo prepoznati moške in ženske obraze :)



"Moja velika noč v mestu

ob 1:30 zjutraj sedim pred vhodom v stanovanje v 2. nadstropju
in
gledam ven na mesto.
lahko bi bilo slabše.

ni nam treba doseči velikih stvari, doseči
moramo zgolj male stvari, zaradi katerih se počutimo
bolje ali pa
ne tako žalostno.

seveda nam včasih usoda ne
dovoli, da bi to
storili.

takrat je treba usodo izigrati.

z bogovi moramo biti potrpežljivi.
radi se zabavajo,
radi se igrajo z nami.
radi nas testirajo.
radi nam govorijo, da smo šibki
in neumni, da je konec
z nami.

bogovi se morajo zabavati.
mi smo njihove igrače.

ko sedim pred vhodom, mi ptica
v temi
začne peti podoknico z bližnjega drevesa.
ptica oponašalka.

zaljubljen sem v ptice oponašalke.
začivkam nazaj.
počaka.
potem me oponaša še ona.

tako zadane ton mojega glasu, da se zasmejim.

z lahkoto smo zadovoljni,
vsi mi, živeči.

nalahno začne
pršiti.
male mrzle kaplje padajo na mojo
vročo kožo.

napol spim.
sedim na zložljivem stolu s stopali
na ograji,
ko ptica oponašalka začne
oponašati vse ptičje glasove,
ki jih je slišala današnjega
dne.

takole se mi stari dedci
zabavamo
na sobotno
noč:
smejimo se bogovom, z
njimi poravnavamo stare
račune,
pomlajujemo se,
ko spodaj pod nami mežikajo
mestne luči,
ko nas varuje temno drevo
s ptico oponašalko
in ko je svet
od tu
videti lepše, kot kadarkoli
bo."   C. Bukowski

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home