Zlat prah

Na jutranjem sprehodu po svežem gozdu sem se spomnila Chrisovega predrznega stavka. Še zdaj ne vem, ali je bil mišljen kot kompliment ali kot gola zafrkancija, dejstvo je, da sva obdržala stike - površne, pa vendar; kar težko rečem za večino ljudi, ki sem jih spoznala v tistih turbulentnih časih.

To start with - stara sem bila devetnajst let. Candy, pri kateri sem živela, je bila odločna novinarka, ki se ji je zdelo, da me mora spoznati s študentarijo na najbližjem faksu. Brez oklevanja je zavrtela tel. št.  University of North London na Holloway Roadu, kar je bilo še kar blizu našega Highgatea, že v Islingtonu. Pride z listkom in reče: »Takole, zvečer imaš zmenek z Johnom (mogoče pa je bil Paul), predsednikom študentske organizacije. Pravi, da bi te z veseljem spoznal,« vsa zadovoljna, da mi tako zlahka ureja družabno življenje. Nisem bila najbolj navdušena nad njeno potezo, nisem pa se upirala, ker med tednom tam zares nisem imela kaj početi. S Katarino sva se dobivali za vikende.

John (ali Paul) je bil čisto prijazen Anglež, bled in brezizrazen. Pričakal me je odprtih rok, me spoznal s svojimi frendi v avli faksa, kjer so v sredah, če se ne motim, imeli nekakšna srečanja. Bili so zgovorni, živahni, ampak nič več kot to. Ko smo sedeli v separeju, mi je pogled ves čas uhajal proti plesišču. Čez čas mi je pomežiknil in v trebuhu mi je zaigralo. John je opazil mojo odsotnost in rekel: »Let me introduce you to Chris.« Povabil me je, da grem z njim po pijačo za celo družbo. Ne bi je mogel sam odnesti za mizo, ne vem, kdo mu je kasneje pri tem pomagal. Čakava za pultom, ko John pomaha fantu, ki sem ga opazovala od daleč in se nama približa. »Hey, mate, this is Maruša,« reče in si ob tem malodane zlomi jezik. Krepak stisk roke in hudomušen pogled. »Maruša,« ponovi. »Can you say that, please?« Rečem še sama, tako kot se moje ime pač izgovori; že od nekdaj se mi zdi, da ga sama izgovorim še najbolj tuje. »Nice name,« reče. »Christian. Chris, if you like,« in se smeji. »Yours is nicer,« rečem. V poplavi raznih T.J.-ev ter takšnih in drugačnih nickov, je Christian res prav lepo ime. Mislim, da sem v njem razbrala neko literarno noto, kot Christian s kakšnega romana, ampak Chris je pač krajše in odločim se, da bo zame kar Chris. Izmenjava si par puhlic, običajno kramljanje o tem, od kod kdo je in kaj počne. Po nekaj minutah Johna (ali Paula) ni bilo več, pravzaprav ga nikoli več nisem srečala. S Chrisom sva ostala kar tam, kjer naju je seznanil. Stala sva si malo preblizu, a naju to ni motilo. Na lepem reče: »Maruša, you look so horny,« in se predrzno reži. Ne spomnim se, kaj sem na to lahko rekla, vem pa, da sem razmišljala, da je način, kako je to rekel, dosegel svoje, tudi če bi se motil. Zatopljena sem bila v njegove polne ustnice temno vijolične barve, ki so bile kakor da posute z zlatim prahom. In tisti krasni snežno beli zobje! Ekscentrična oblačila, ki jih je nosil zelo suvereno. Ves čas je s prsti tapkal po robu pulta, še njegove trepalnice so se ritmizirano zapirale in odpirale. »Are you into music, Maruša?« me vpraša. Tudi moje ime je izgovorjal zelo privlačno. Odkimam in vprašam zakaj vpraša. »I'm sensing some good vibes down there,« reče in se še vedno reži. Mislim, da je rekel, da je študiral literaturo, vendar si je vzel pavzo, kar se zgodi večini pametnih študentov, vsaj tistim, ki se k študiju spravijo pred petindvajsetim letom. In da ima njegov oče bend, kjer včasih tudi sam igra električno kitaro in pleše. Seveda. Kateri črnec pa ne pleše?! Težko bi rekla, da je bil najin pogovor zelo zanimiv, neverbalna komunikacija pa je trgala gate (so to speak). Tistega večera me je pospremil na nočni bus N20, čez tri dni pa me je zjutraj, ko sem ga zbegano iskala po postelji, gol s kozarcem viskija v roki pozdravil s Kenovega naslonjača zraven klavirja. »Good morning, Maruša,« je zabasiral, ves posut z zlatim prahom. Za vikende sem bila ponavadi sama, Candy in Ken sta punci odpeljala v Chipping Campden.

Chris z literaturo nima nobenega opravka, če si nisem kar domišljala, da je študiral nekaj, kar bi mi bilo všeč. Zdaj ima vsaj 20 kilogramov več in neko ruletarsko podjetje, ki ga vodita skupaj z očetom. Ima tudi nov bend. Mislim, da igrajo funk.

Klimt, Music