Ko "dan ne mine brez risbe"

Kadar dežuje, rada berem pesmi.

Večino zbirk, ki mi delajo družbo na knjižnih policah, po tleh in med ostalo kramo, mi je kdo podaril.
Kot npr. Bernikovo Nikogar ni k večerji. Ne spomnim se, da bi jo že brala, pa vem, da sem jo.

"Naporno je imeti telo
zmeraj s seboj,
posebej kadar se beg kopiči
in žalost gosti, takrat nebo
prekrijejo čudna znamenja
in se v sebi zgubim,
zato rišem dež,
razmnožujem otroška rosenja,
da se dan ne zaduši," pravi.

ena Bernikovih

S kakšno gostoto - in krati lahkostjo se nakaterim zapišejo misli. Hmm ...

V diplomski sem začela in končala s Sartrovim citatom "Nulla dies sine linea" (ki je pravzaprav lat. rek, še prej pa ga je izrekel slikar Apell iz 4. stol. pr. n. št., ki je bil najljubši slikar Aleksandra Velikega in pomeni niti dneva brez črte, ali besede; če se lažje orientiraš z njimi).

Oba oz. vsi imajo prav.