Koža - s kožo - na koži

Vsak dan je treba občutit na koži.
Svežino jutra, ko ti po nogah leze pod spalno tuniko.
Na vratu in ramenih, ko greš skozi prijetno senčko gozdnatega drevoreda.
Treba ga je čutit ob morju pod bambusovim senčnikom,
pozno popoldan, ko sonce že zahaja
in se lahko potihem kaj pomeniš z vetrom.
Pa pozimi, na rdečem nosu
in prstih brez rokavic,
ko te zebe
in bi se namočil v topel bazen.
Spomladi, ko se poredni sončni žarki
igrajo s tvojimi lepotnim znamenji na roki.
Z jesenskim listjem,
ki ti ga nekdo podtika v torbo.
Ko namesto vazelina v njej najdeš rdečerumeno listje.
Takrat ga je treba dat na kožo.
Se o ničemer spraševat,
treba je samo občutit naboj tistega dne.