petek, avgust 10, 2012

Kot da

Včasih, ko kaj berem, kot zdajle - vmes počnem še trinajst drugih reči in me peče jezik od že tretje kave (na poti v knjižnico srečaš ljudi, ki radi pijejo kavo), se mi vozla ruta na glavi, pa nekaj je še, kar bi morala nekomu povedat, še naredit .. no včasih naletim na kaj, kar je zelo podobno mojemu. Pisanju npr. Mi je to čudno, ker svojega ne jemljem čisto zares. Pišem takrat, ko mi kaj pade na pamet, nič kaj premišljeno. Ni lepo biti impulziven, saj vem, dostikrat kaj prehitro zinem, si zapečatim poti, ki bi lahko bile vsaj na stežaj odprte (ali zaprte - saj je isto), pa vseeno. Tu to rada počnem, ker me popolnoma nihče ne nadzorjuje, ničesar ne zahteva od mene. Napišem, popravim, ko vidim, da sem bila prehitra in prekratkovidna, če ne, ostane tako kot je. Nepopolno v svoji nabreklosti. Še nerazvit otrok, ki hoče pokukati v svet in pri tem ne bo počakal na babico, da bi mu pomagala. Noče dojilje, nič. Pravi, da mu ustreza samorastništvo. Tudi če ga tete in strici nikoli ne pocukajo za lica: "Buci buc, kako si ti že zrasel. Pa tako lepe učke maš ..." Vseeno mu je, če ga le sem pa tja poujčkam s kakšno enako hecno sestrico. Kadar smo plodni, jih je cel vrtec in takrat je zelo živahno. Tudi danes je tako. Če bo deževalo, se nihče ne bo umaknil z dvorišča ...
Amy Ackerman: A weight on us all

P.S. Mimogrede, ne, nimam modrih las. It's just the lighting ...

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home