sobota, avgust 04, 2012

Letališče je kurbišče

Res je, da je marsikaj, kar doživljamo, kot posnetek scene z letališča. Iz čakalnice mednarodnega prostora, ko vsi bolj ali manj neučakano razmišljamo, ali pa se bolj votlimo, čakamo, da se nekaj spremeni, zgodi, mogoče celo pademo v črno luknjo, skoraj sprijaznjeni z usodo, tam tik pred zdajci ... Nekako se zdi, da se naše življenje odvija kot v čakalnici na letališču. Slej ko prej pristanemo nekje vmes, pa vendarle pripravljeni na karkoli.

Pred nekaj leti sva z nekom v eni taki fazi, mislim, da na poti iz Pariza, čakajoč na nadaljevanje potovanja iz Prage domov, stavila za preostanek denarja v njegovi denarnici, kdaj je boarding za let. Ker sem kot srednješolka delala na letališču in se še dobro spomnim, da je boarding vedno pol ure pred letom, razen seveda, če ni zamud ali kakšnih drugih zapletov, sem povsem samoumevno in samogotovo povedala svoje. On je trdil nekaj drugega, tudi precej trmasto. Po najavi po zvočnikih se je seveda izkazalo, da sem imela prav, v moje prazne žepe pa je prišel kar lep bankovec, mogoče celo dva, ne spomnim se točnega zneska  - spomin kot človeška ribica pač, ob čemer sem pomsilila, da so nekatere stvari v življenju res otročje lahke. Zadovoljna sem se prepustila kovinski ptici, tudi če bi me peljala v smrt. Vem, da sem mu rekla, da bo, če strmoglavimo, to najlepša smrt. Da če že moram umreti, hočem, da je zraven.

Na letališču smo kot ribe na suhem. Skozi velika, kakor da izložbena okna vidimo svoje življenjsko potrebno morje; vanj se zliva sonce, dež in vse, kar je, po drugi strani pa smo na previsnem mostu, s katerega s slehernim nerodnim premikom nekoga nad nami lahko pademo in se nikoli več ne poberemo. Mislim, da je že zato tesnoben občutek tega zaprtega, svetlega prostora tako nemogoč. In zdi se, da se širi tudi drugam, zunaj letaliških objektov, v mesta, trgovske centre vsekakor prežema zelo podoben občutek, bolnice, šole, razna postajališča in še kaj. Način razmišljanja ljudi je že dolgo ukleščen. Svobodni razgledi so postali umetno servirani, ponujeno nam je, kar hočemo videti. Zanima me, kje, kdaj in na kakšen način sploh zares še vidimo čisto nebo? Kje tista sinja modrina ni samo odsev manipulativne politike tistih, ki krojijo življenje nedoletnemu človeku? Kdaj smo lahko prepričani, da se v trenutku otroškega veselja, ko počnemo nekaj, kar nam v oči privabi iskrice, ne slepimo in smo samo eden med mnogimi, ki so svoje sanje prodali za vulgarne ideale, ob kakršnih bi pocrkale še zlate ribice?

"Letališče je kurbišče", so vedeli vsi tam zaposleni že zelo zelo dolgo nazaj. Marsikatero dekle s fantom ali možem je imelo težave postati "one of the crew", ker so konotacije sintagme "on board" pač sumljive ...


fotka: © Dara Scully

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home