Slavljenka

Danes bi morala biti stara 20 let. Praznovala bi pod prijazno lipo nekje ob reki, se nasmihala mimoidočim moškim, ki znajo pogledat, da ti roj metuljev iz trebuha poleti gor do grla in skozi usta ven. V ušesih bi imela uhane z zelenimi kamenčki, jedla pa kaj ohlajenega z okusom pistacije. Zraven bi povabila vsakogar, ki bi imel vsaj eno idejo kako skupaj preživeti nepozaben dan. Dobrodošle bi bile tudi vse muce, ribe- race-raki, ptice in tudi psi, ki niso hudi. Nek mimoidoči bi prebral:


»Všeč nam je, če uidemo za Las,
To v duhu nam brni, utripa
Še dolgo po Dejanju ali Zgodi
Kot v drogih Vetra sporočila.


Ko tvegali bi manj, bi Piš
Ne bil tako pretanjen,
Ki sega z Lovkami božanskimi
Do zadnjega Lasu nam.« -- Emily Dickinson, Pesmi

Nekateri bi skomigali z rameni, drugi pa vneto prisluhnili. Še več in glasneje! Prišel bi tudi povodni mož. Pod njegovim plaščem bi si tiho zaželela potovanja na čolniču v neznano.