Kot marelice

Riikka Sormunen

Koliko odličnih knjig mora človek prebrati, da je naposled pripravljen napisati svojo? Odlično mislim, ne zanič, teh je več kot dovolj. Seveda bralna kilometrina ni edini pogoj, občutek za jezik in posredovanje temeljnih občutij, ki zgodbi dajo dodano vrednost, sta kajpak pomembnejša, poleg tega pa seveda še milijon mikro detajlov, na katere avtor najbrž nikoli ni povsem pripravljen. Precej je najbrž odvisno od obdobja, ko ti nekaj preprosto steče, se sestavi, oplemeniti, dopolni samo od sebe. Ko je več, kot namerava biti. Ni samo mamljivo kot ravno prav zrele marelice na vejah polne krošnje, temveč tudi tisti sladkozadovoljiv okus v ustih in nižje, potem ko jih použiješ. Mislim, da je prav, da se s pisanjem ne zaletimo prehitro, zaletimo ob lastne meje, ozkosti in neizkušenost. Vse, kar je res dobro, mora dozoreti. Obstajajo sicer izjeme, mladi ljudje, ki so imeli veliko povedati že zelo zgodaj – zgodnost je mimogrede lastnost, ki piscu po mojem ne sme umanjkati. Zgodnost v smislu prehitevanja samega sebe in tudi lepote, če imamo nekje v ozadju še hrvaški pojem (zgodni smo lahko v več ozirih). Tisto notranje, ki prebije kožo in zaživi tudi navzven, vendar le s spretno odbrano mero znanja, občutka in ne vem, smisla za slastno sadje, je ključno …

Ravno sem prebrala Faulknerjevo Svetlobo v avgustu, očarana nad gostoto avtorjevega podajanja zgodbe. In še toliko krasnih je, ki od tebe zahtevajo še malo več … V sebi je potrebno posaditi čim več vrtov, skrivnih gredic, nasadov drevja, ves pridelek skrbno obdelovati, negovati, preizkušati različne okuse, tipati oblike sadov, da se naučimo skrivnosti narave in bolj kot delo lastnih ročic cenimo zorenje lastne domišljije.