Kolesje pa kar melje

Se zgodi, da se zbudiš v pretopli sobi, ki ni tvoja. Ljubljanska sivina brutalno proseva skozi pregreto kožo, lep zvonik Plečnikove cerkve mežika skozi okno, kot da bi bil iz pene in se za hec pozibava. Muzika odzvanja dol po grlu. Zluščena nad zgornjo ustnico, na polici najdem knjigo starejšega gospoda (ki se piše Dekleva), z mladostnim smislom za sestavljanje besed. Ko je družba pod tušem, si izpišem par verzov s pridihom trmoglavega smisla po Sredozemlju.

"Tak je smisel biti.
Ta nered.
Iskati proti sebi,
v živi zob, ker zlo je naprej zlo,
potem je greh. Nebesa so kot grški popek - v tleh."

S teh istih tal se zraven Plečnikove cerkve dvigajo prav zanimive hiše. Spogledujem se z roza vilo, ki se skriva za izvezenimi zavesami. Iz naročja ji poganja osamela terasa, zarašena z zelenjem in puščobo. Nekaj mi čisto potihem pripoveduje, kot da jo je sram osamljenosti. Berem naprej.

"Nasloniva dlan ob dlan, da bi odrešila skupno utrujenost, muckava ju, da dišita po kresnicah in nežnost raste in raste kot potop." Točno tako, si rečem. Če že jezika ne igrata istega komada, lahko z dlanema niansirava nekaj prijetnega.

"Začetek je bil prsk neba na veki prve ženske, napet vprašaj pod moškim pasom. Začetek je bil - vse, kar je kasnilo in je postalo nova možnost novega začetka." Hm, takšne misli se lahko rojevajo tistim, ki jim nad glavo, ko spijo, visi zemljevid Evrope. Na njem recimo prvič opaziš, me opomni družba, da sta Varšava in Beograd eden nad drugim, tako rekoč na isti vertikali. Varšave se dotakneš s kazalcem, Beograda pa s palcem, pri čemer s prstoma zaobjameš malo morje žvenketavih krajev. Mislim, da sem jih ponoči poslušala, ko sem s prsti, namočenimi v olje sivke, gnetla speči skalp.

"Prazen dan, brez obrisov. Brez dogajanja, zato pa vetrnjav! Sipek kot peščina, gibek kot kreolkin pas v objemu salse in izbrizganih semen. Zvrhan dan sanjavih prividov, kipeč od pastelnih angelskih spolovil." Dekleva gotovo živi kje blizu te roza vile in cerkvenega zvonika, ki se penasto ziba.

"Svet je neznosno dovršen, kot nedovršni glagol biti. Zaljubljenec, črn od pohote, ni tak. Živi za svoje zmote. " S tem sva zaključila, Dekleva v nedeljskem jutru namesto Objektiva in Sobotne priloge, v sobi, ki simulira potovanja. Arabske črke po stenah, porisanih s češnjami, neki čarovniški simboli modro rumenih barv, knjige, s komajda razumljivimi naslovi, ki zasedajo vsaka svoje mesto. Kot pohota zaljubljencev, zakrčena. Zaljubiš se lahko samo v nekoga, ki se poljublja tako, da se njegova slina ljubi s tvojo. Poljubljati se, harmonično, je kot učenje jezika drugega. Če ta drugi, jezik, drdra svoj komad, brez da bi te zraven učil, sta samo tujca, četudi sicer prijatelja, vsak s svojim jezikom in za silo sporazumnimi gestami. Pomislila sem, če Dekleva, medtem ko prepisujem njegove besede, piše nove. Nekje ob penastem zvoniku, iz oči v oči z lepo hišo, ki se pogovarja samo z njegovimi očmi.

Potem je že skoraj čas za resne stvari. Jutri je nov dan, začetek, enak začetkom. Ponedeljkovskim. Sivo ozadje in nobenih zemljevidov. Treba bo na pot, čim bolj brez cilja.

In dobro jutro si rečemo, ko smo že stuširani in počesani. Sploh kadar si nimamo nič povedati in raje preberemo misli drugih, ker so naše izgubljene med zablodami.