Sledniki valov

Moje koralno drevo počasi bledi, še kak dan, dva in kič bo odstranjen. Zima brez barve si oblači kose nestanovitnosti - kakor počutje. S prehladom začeti novo leto verjetno ni najboljša popotnica, vendar pripoveduje zgodbo. Raje imam zgodbo v ustih, čeprav na konici jezika, zaklenjeno, kot zdravje na lovorikah minulosti. Silvestrovo je bilo preprosto in mehko. Prespati prvi dan leta je bolje kot premižati zadnji dan. Z umetniškim konstruktom na nogi in barčičnim pozibavanjem v postelji, iz ozadja morje, nenavaden mir in Žižkov perverznjakarski guide v marsikaj, že napol v snu. Risanke Tima Burtona so bile prevelik zalogaj, domači kiviji na okenski polici in bonboni za grlo pa namesto kokošje juhice. Kuharica, ki slabo skuha rakce, je v bistvu ustvarjalka okvirjev za slike. Falične strukture vsepovsod ob cesti, ki pelje v burjo. Fašistični natakarji, ki Slovencev nočejo razumeti niti po angleško. Ljudje smo žogice iz kocin in črnila, bi rekla Simone de Beauvoir, jaz pa bi nas raje naslikala kot čolničke z jambori, ki se dvignejo, ko se kožni trupi zasidrajo eden v drugega. Prijateljstvo, ki je lahko plodno, ali pa plodovitost, ki je lahko prijateljska. Kdo bi vedel, kam plujemo. Kam bo veter zazibal naslednji val.