Kolaž 2010 (in še od prej): popoldanske večernice

(tudi meni sveti, četudi v ušesu)

~Kar ni hotelo skopneti in drugo leto ne bo več ujeto~

PESEM PASME PALMA

*

rad s tabo
rezljam potankosti
ti skrijem nasmešek,
ko si od
paradižnika,
po tvoji roki
pridem do
oblike srca

*

prsti so najlažji,
saj vedrijo
površino bitij

*

ma ti si eno moje čudo,
bi te objemal, tam kjer mi ne pustiš,
namesto balona bi ti dal plastični ocvirk,
mastil bi te z binoklom,
te posadil na tricikel,
posul z fascikli FBI-ja,
te preizkušal na posebej učinkoviti natezalnici,
kjer bi vpila: ti teslo,
poglej desno;
samo zaradi tvojih bradavičk je vse to,
poplave, štorklje in slaščičarne,
vmes pa še podočnjaki na paši,
ker mi pašeš zares

*

tako bi še pošklocal slikco
in naredil pikco,
pa me zadržjuje, da bi
čakal na večer, in morda
prisluhnil tvoji sliškosti,
tako, se mi zdi, se v ruščini
poudari drobceno sliškom malo!
mi je bilo všeč tako reči,
tudi ušesa rada večerjajo

*

si mi v petek pripovedovala, kako si tam v podhodu slikala otroke in ljudi,
potem pa, tako za sproti, narediš sliko, na kateri si verjetno najbolj
naličim,
kako se "imam" ob tebi, s teboj in se zdim samemu sebi malo čuden, dobro, še
s tvojo kapco, ampak kot v nobenem kraju ali obdobju nekako; a sem te prvič,
ko sem te gledal, tudi tako gledal, a te vedno tako gledam?

*

sem te poskusil "spoznavati" po tem, kar te obdaja, a je to možno le po posameznostih, po celoti pa težje - lega glavnika recimo, ki si ga slučajno položila tja, mi govori o tebi bolj kot pa drevo, ki ga skoz gledaš, in ti je bližje. obleke v omari so kot bi mene recimo zaprla v neko lopo, tebi se njena vrata sproti odpirajo. in luč na mizi je kot kip, ki sveti, morda priklicuje neko prisotnost. postelja brez tebe mi prinaša neko nežno prijaznost, pa knjige se malo pritožujejo nad svojo težo. kot bi se šel skrivalnico s tabo, te iščem med predmeti

---

Ravno se ubadam s spajanjem razlike med bergsonovskim spominom in percepcijo, njegovim dualizmom, ki je pravzaprav monizem in mi je blizu. Spomin po njegovem zleze v percepcijo in tudi percepcija si vselej pomaga z spominom. Zraven se vpletetajo še intuitivnost in trajanje, realnost spremembe. Jutranje čtivo skratka, za ob kavi, če ni nobene druge literature :) in je naenkrat tudi že skorajda čas kosila.


Pa srečno vse novo, tistim, ki pomotoma zaidejo na moje prijazno špikališče. V bistvu sploh ni bodeče, ah, pojmovanja ...