---

V Muhasti deželi so živele deklice in dečki, ki se niso ozirali drug na drugega. Počeli so, kar se jim je zljubilo in četudi so s tem komu prizadejali krivico in jih užalostili, se zato niso menili in so naprej živeli tako, da le njim ni bilo hudo. Med njimi je bila tudi gospodična M, včasih mična, drugič vsa zadirčna. Kadar se je razhudila, ji je obraz pomodrel ali pa pozelenel, da je bila še bolj zlobna in je strašila dečke, ki so se ji posmehovali. Od same hudobije je s stropov cele dežele priklicala pajke vseh velikosti , kosmate in debele, suhe južine in velike tarantele. Tarantele niso pikale, temveč samo strašile zasmehovalce. Okoli nje so napletli mreže, s katerimi se je gospodična M zaščitila pred nepridipravi. Skrila se je mednje in s pajki sklenila pakt o pajkovanju. Nikoli ni nobenega ubila, niti uničila njihovih pajčevin. Za krasnimi mrežami je postajala čedalje bolj nevidna, nič ni govorila, vendar ni s tem nikomur škodovala. Pajki so spoštovali njeno zasebnost, ona pa je v samoti topila stare zamere in brezbrižnosti. Ko ni bila več tako samovoljna in krivična, je njen obraz postal zelo lep. Nič več je ni kazilo. Odmrežila se je iz skrivališča in se pogumno pomešala med ostale prebivalce Muhaste dežele. Ugotovila je, da tudi drugi sploh niso samoljubni. Muhasto deželo je preimenovala v Pajkoželo, kjer so pajkci vsak dan prebivalcem spletali nove sobane, da so se lahko skrivali in odkrivali, da jim je prav lepo tudi brez da si nagajajo. Zaživeli so v sožitju in Pajkožela je postala najbolj zaželena destinacija na planetu. Vsi so se hoteli vsaj enkrat sprehoditi med krasnimi ornamenti iz čisto tankih niti in spoznati ljudi, ki so se imeli iskreno radi.